Zato bi bilo škoda z umazano vodo zliti stran tudi dojenčka, če uporabimo prigoden angleški rek, saj je ta negotovost o subjektu na svoj način produktivna. Prvič, o njem lahko razpravljamo, ker ni dorečen. Drugič, omogoča nam, da kritike, ki jo moramo nasloviti na ta model iz drugih virov Zlasti iz del Louisa Althusserja in Michela Foucaulta. Terminologijo smo v glavnem priredili tukajšnjemu okviru, da ne bi bili predolgi., ne zastavimo tako, da ga poskušamo ovreči, temveč tako, da mu nekaj dodamo, še en ključen objekt Ȕ samega “otroka”, in sicer v konfiguraciji, v kateri je resnično objekt, glede na to, kaj od njega pričakujejo še pred njegovim rojstvom, s kakšnimi rituali zaznamujejo njegovo rojstvo, kakšen položaj zavzema (bo predvidoma zavzel) v družbenih (produkcijskih) razmerjih itn. Objekt, ki je prav tako “dober” ali “slab” (priden ali poreden otrok ipd.), a ga že pred tem določajo še druge kategorije, npr. rodovnik, status, spol itn. Ali je mogoče dvomiti, da na teh kategorijah zgrajenim “fantazijam” ne podlega le otrok, temveč vsa skupnost, v katero se rodi, in da ga že vnaprej pripravljajo tudi na to, kako bo vzpostavljal razmerja, celo s samo “dojko”? Ali ni tudi dojenje (način, trajanje itn.) povezano s temi pogoji Ȕ “načinom življenja”, tradicijo, verovanjem itn. Ȕ, to se pravi, z oblikami družbene reprodukcije? Teh okoliščin ni mogoče reducirati na enostavno nasprotje med “normalnim” in “čezmernim”, na katerem po M. K. temelji nadaljnji normalni ali patološki razvoj; tudi to nasprotje je le formulacija nekih standardiziranih pogojev.