V Dnevniku, 11. julija 2009, sta bila objavljena dva pogleda priznanih ekonomistov, dr. Mencingerja in dr. Saša Polanca, o potrebnih spremembah na trgu dela, ki naj bi prispevale k lažjemu premagovanju in izhodu iz krize. Iz povedanega je mogoče izluščiti dva povsem različna pogleda. Dr. Mencinger vidi delavca kot nosilca znanj in ustvarjalca dodane vrednosti. Človek je zanj subjekt v družbeni reprodukciji in ta naj bi bila tudi namenjena njemu, Človeku. Dr. Polanec obravnava delavca kot objekt, kot strošek, ki se ga je treba, ko za podjetje ni več donosen in dela škodo dobičku, kar najhitreje znebiti. Zanj je cilj družbene reprodukcije ustvarjanje čim višjega družbenega proizvoda in dobičkov; dobiček naj bi bil gonilo razvoja. Ekonomski odnosi v svetu so zgrajeni na takem pogledu (finančni sistem, sistem javne porabe, socialni sistem in vsi drugi podsistemi kapitalistične družbe). Iz tega izvira ta kriza.Tudi če pristanemo na tezo, da so cilj družbene reprodukcije visoka rast in visoki dobički in so nizki stroški dela pogoj za izhod iz krize, teorija ne zdrži, kajti zmanjšanje stroškov dela pomeni manjšo osebno potrošnjo, ta pa je edina osnova za financiranje javne porabe, dobičke kapitala in investicije. Gradnjo cest ali nakup oklepnikov vedno plačamo davkoplačevalci skozi osebno porabo, tudi investicije v gospodarstvu se povrnejo le z osebno potrošnjo in kapital ustvari dobiček šele, ko kupimo avtomobile (ko pade osebna potrošnja, propade tudi GM, in ni razlog v potratnih avtomobilih, taki so bili že od rojstva GM). Ta problem in neravnovesje v delitvi družbenega proizvoda je ekonomska teorija, ki jo narekuje kapital in spoštuje oblast, reševala z zadolževanjem in ohranjanjem potrošnje na osnovi kreditiranja (iz kitajskih presežkov in zaslužkov naftnih šejkov). Kriza pa je pokazala, da je tudi tej teoriji v praksi prišel neizbežen konec. Teorija nizkih cen dela velja kratkoročno in na zaprtem lokalnem trgu, ki je sposobno presežke izvoziti. Na globalnem trgu, na katerem smo danes že vsi, pa ta teorija pade in pripelje v krizo, v kateri smo danes.Na svet in življenje pa lahko gledamo tudi tako, da je družbena reprodukcija namenjena človeku in ne zgolj kapitalu. Da lahko le ravnovesje med njima pelje k izhodu iz krize.Kriza ne izhaja iz tega, da bi ustvarjali prenizek BDP ali da bi ta padal, pač pa je kriza v delovanju sistema delitve in organizaciji vseh drugih podsistemov kapitalistične družbe, ki so zgrajeni po principu rasti družbenega proizvoda.V Sloveniji ustvarimo skoraj 30.000 evrov BDP na prebivalca na leto. V Evropi še bistveno več. Tudi če BDP pade za 20 odstotkov in več, to samo po sebi ni razlog za strah za dostojno življenje in krizo, če bi imeli drugačne modele urejanja odnosov v družbi. Leta 2000 smo imeli nižji družbeni proizvod, kot bo letos, pa smo živeli brez krize, varno in smo se šteli med uspešne ekonomije. Rešitve, ki jih išče ta svet, žal so med njimi tudi naši politiki, so naravnane le v to, da se vrnejo stari dobri časi, zaživi gospodarska dejavnost s starim modelom, čeprav nam je kriza pokazala, da gonilo razvoja ni več denar in kapital s svojo močjo, pač pa le človek z znanjem, razumom in inovativno ustvarjalnostjo, ki jo lahko zagotovijo le temu primerni odnosi v družbi, tako v delitvi kot pri upravljanju družbe in gospodarskih sistemov. Danes poznamo uspešna nova podjetja, veliko jih je tudi pri nas, ki so nastala na osnovi znanja, novih idej in inovativnega pristopa. Podjetnikova ideja ne potrebuje kapitala, da se mu proda, pač pa človek z idejo potrebuje denar, da ideja zaživi v uspešno podjetje; če idejo kupi kapital, ne bo nikoli zaživela. Tista podjetja, ki so se prodajala in kupovala, gradila na kapitalu in moči oblastnih elit, žalostno propadajo. Slovenija je v krizi, ker je bilo teh preveč in je kapital iskal dobičke v trgovini s podjetji.In prav spreminjanje odnosov je druga in edina prava pot za premagovanje krize. Razvoj, ko je bil na oltarju čaščenja bog kapital s sinom dobičkom, je minil. Ko bo na njem Človek, bomo krizo rešili brez velikih problemov.Dr. Mencinger ponuja tako spremembo z univerzalnim temeljnim dohodkom (UTD), ki bi korenito spremenil odnose in prispeval k lažjemu izhodu iz krize, Polanec ponuja stari recept, stare odnose, zategnite pas, nam veleva. Pahor pa ne ve kaj početi. Če bi bil socialni demokrat, bi videl rešitev.V Sloveniji bi morali za UTD nameniti okoli 20 odstotkov BDP, da bi zagotovili slehernemu državljanu prejemek v višini blizu 300 evrov. V denarju to pomeni 6 milijard evrov na leto. To je res več kot polovica današnjega državnega proračuna. Ta denar že obstaja v osebni porabi in prihodkih državljanov. Uvedba UTD bi pomenila le, da se ta del družbenega proizvoda razdeli drugače, in prav nič ne povečuje stroškov dela in proizvodnje ter ne prerazporeja denarja iz investicij (zasebnih in javnih), razvoja, izobraževanja in drugih področij, ki so pomembna za državo in njen razvoj. Že danes država namenja za socialne transferje več kot milijardo. Znesek se s krizo samo še povečuje. Ko bodo ti, ki so danes na čakanju ali skrajšanem delovnem času, prešli na borzo dela, bo znesek znatno višji in višji bo v prihodnje tudi primanjkljaj pokojninske blagajne.Milijardi evrov se država odpove z davčnimi olajšavami za državljane iz naslova socialnih kriterijev. To pomeni, da imamo že v današnjem državnem proračunu slabo polovico potrebnih sredstev. Že v naslednjem proračunu država ne bo imela več denarja, da bi pokrila te z zakoni zagotovljene izdatke. Prisiljena bo, ker tudi deficita in zadolževanja ne bo mogla več povečevati, povečati davke, in to tiste, ki ne bodo povečevali stroškov dela ali zmanjševali konkurenčnosti gospodarstva. Tega pa ne bo mogoče storiti linearno, pač pa le tako, da se vzame tam, kjer je kaj vzeti, kjer se je akumuliralo bogastvo v času razcveta, da se popravi krivica.To pomeni, da bo položaj javnih financ pripeljal državo v resno razmišljanje o uvedbi UTD, kar ji že danes predlaga dr. Mencinger. V bistvu bi bil UTD vzajemni sklad državljanov (ne državna subvencija ali pomoč), v katerega vsak državljan (ali prebivalec s stalnim bivališčem) plačuje del (v odstotkih) svojega mesečnega prihodka in iz njega prejema nominalni znesek ves čas od rojstva do smrti.Nihče ne ve, ali bo njegov »konto« na koncu življenja v plusu ali minusu. Ve pa, da bo vedno prejemal neki znesek in tudi odvajal del svojih prihodkov; ko danes odvaja davke, ne ve, za kaj jih bo država porabila – za preplačane predore, bolnišnice, ceste ali nepotrebne tanke. Pričakovati je, da bo državljan plačeval več, kot bo prejemal, v času, ko bo na vrhu ustvarjalnosti. Ve pa tudi, da bodo UTD prejemali njegovi otroci in ga zato ne bo strah za stalno zaposlitev in bo fleksibilen na trgu dela. UTD prinaša korenite premike pri zagotavljanju socialne varnosti, katere težišče se od zaposlitve in stalnega delovnega mesta preveša na pripadnost širši skupnosti.Mesečna (letna) višina UTD bi bila odvisna od tekoče zbranih sredstev. To pomeni, da bi se z nižanjem družbenega proizvoda, osebne potrošnje in osebnih dohodkov ta nižal ali pa, v nasprotnem primeru, višal. Bil bi v ravnovesju z družbenim proizvodom.Vira UTD bi bila poleg obstoječih proračunskih (socialni transferji in davčne olajšave) povečana dohodnina (za okoli 10 odstokov) in DDV iz končne potrošnje (v podobnem odstotku dražja mleko in kruh), del pa bi se črpal iz povečanih trošarin in koncesij. Kdo služi z izkoriščanjem naravnih virov? Državljani nikakor.V praksi to pomeni, da bi uvedba UTD državljana s 500 evri mesečnih dohodkov »stala« 100 evrov, prejel pa bi 250 evrov vsak mesec. Nekdo s prihodki 1000 evrov bi vplačal mesečno 200 evrov, prejel pa bi 250 evrov. Tisti s 3000 evri mesečnih prihodkov bi bil dodatno obremenjen s 600 evri, prejel pa bi 250 evrov. Sistem UTD omogoča odpravo vseh socialnih prejemkov in davčnih olajšav iz naslova socialnih kriterijev. To pomeni, da bi se bistveno zmanjšal obseg administrativnega dela državne uprave. Tako bi se lahko delavci v davčni upravi namesto s pisanjem odločb ukvarjali s pobiranjem davkov v sivi ekonomiji, ki utaji kar nekaj milijard davkov. Podobno velja za socialno področje. Socialne službe bi se lahko ukvarjale s socialnimi problemi in ne s papirnato vojno z izdajanjem odločb.UTD bi bil prihodek vsakega državljana, vendar pod pogojem, da dela nekaj »koristnega« za skupnost, da hodi v šolo, v službo, da se nezaposleni dodatno izobražujejo ali skrbijo za otroke, delajo v humanitarnih ali športnih organizacijah ali pa drugih javno koristnih delih. UTD bi lahko v velikem delu nadomestil subvencije v kmetijstvu, ki so danes ena sama velika birokracija. Evropa daje 40 milijard, več kot polovico porabijo birokrati.Tisti, ki bi ležali v senci ali se ukvarjali s sivo ekonomijo, UTD pač ne bodo prejemali.Gospodarstvo poudarja nujnost fleksibilnega trga dela za lažje prilagajanje trgu in hitrejši razvoj. UTD to prinaša. Prinaša pa še več kot lažje odpuščanje po volji delodajalcev, prinaša tudi »odhode iz službe« vseh tistih, ki prejemajo plače neredno, so šikanirani, izpostavljeni mobingu in drugim oblikam izkoriščanja. Trg dela lahko deluje le takrat, ko je tudi ponudnik pri odločitvi svoboden, in ne le takrat, ko je to po godu delodajalca, kot trg dela razume večina mladih ekonomistov. Včeraj je država namenila 300 milijonov za garancije kreditom državljanov. Z UTD ta intervencijski zakon odpade. Zasebna gradnja in druga potrošnja trajnih dobrin bi skokovito porasli, ker bi vsakdo imel trajen vir za vračanje kreditov in banke varne naložbe. To pa je eden od temeljev izhoda iz krize.Rešitev Mure bi bila veliko lažja, kot je danes. Delavci Mure bi bili pripravljeni delati z manjšo plačo, če bi videli in verjeli v možnost izhoda iz krize. Tistih pet milijonov, ki jim jih manjka, bi že letos prihranili pri plačah v zameno za lastninske certifikate. Delavci IUV pa bi z drugačnim modelom upravljanja že zdavnaj pred stečajem napodili Bajukove fante.Pokojninska reforma bi bila rešljiva enostavno in brez bolečin.UTD, ki bi ga prejemali mladi, ki so v šolah, je mogoče postaviti tako, da prispeva h kakovosti izobraževanja in skrajšanju časa izobraževanja.Kdo ima prav, Mencinger ali Polanec, je odvisno od tega, kam postavljamo človeka, ko iščemo prav. Za razumne s srčno kulturo tu ni dileme. Niti ni dileme pri tistih, ki želijo napredek, ki pa se ne bo meril samo po dobičku elit.Res pa je, da ima UTD dve veliki napaki. Posega v položaj tistih, ki so najbogatejši, ti pa so na mestih, kjer se sprejemajo odločitve v družbi. V tem grmu so skriti vsi politiki in njihovi botri. Vendar brez prerazporeditve bogastva ni izhoda iz krize. Druga slabost pa je ta, da je UTD še velik tabu, ki pri ljudeh odpira vprašanja. Politika ter stroka nanje še nista odgovorili in se branita z izgovorom, da je iluzija. Zato se tudi oglašam, da preženem del megle.Silvo KoprivnikarDnevniku, 11. julija 2009, sta bila objavljena dva pogleda priznanih ekonomistov, dr. Mencingerja in dr. Saša Polanca, o potrebnih spremembah na trgu dela, ki naj bi prispevale k lažjemu premagovanju in izhodu iz krize. Iz povedanega je mogoče izluščiti dva povsem različna pogleda. Dr. Mencinger vidi delavca kot nosilca znanj in ustvarjalca dodane vrednosti. Človek je zanj subjekt v družbeni reprodukciji in ta naj bi bila tudi namenjena njemu, Človeku. Dr. Polanec obravnava delavca kot objekt, kot strošek, ki se ga je treba, ko za podjetje ni več donosen in dela škodo dobičku, kar najhitreje znebiti. Zanj je cilj družbene reprodukcije ustvarjanje čim višjega družbenega proizvoda in dobičkov; dobiček naj bi bil gonilo razvoja. Ekonomski odnosi v svetu so zgrajeni na takem pogledu (finančni sistem, sistem javne porabe, socialni sistem in vsi drugi podsistemi kapitalistične družbe). Iz tega izvira ta kriza.