Medtem ko skandinavske države skupno zakonsko življenje istospolnih partnerjev že nekaj časa priznavajo, na Danskem so ga celo že uzakonili, smo pri nas prišli le nekaj dlje od oblikovanja definicij (homoseksualnost, heteroseksualnost); s strani države je namreč prišel predlog o skupnem registru, v katerega bi se ta skupina ljudi vpisovala in zato prišla do nekaterih pravic, vendar pa (le) z njim istospolno usmerjeni niso zadovoljni. Država je pripravljena urediti vprašanje homoseksualcev, ki jih trenutno ne ščiti noben zakon, je pa odločno proti zakonski zvezi istospolno usmerjenih in proti posvojitvi otrok. Zakaj? Zakonska zveza je po definiciji življenjska skupnost moža in žene, ki naj bi pravno varovala svoje in tudi posvojene otroke (v smislu družbene reprodukcije). Drugo pomembno stališče, ki ga zastopa država, govori o varstvu koristi otrok; družina mu mora nuditi največjo možno korist in mu omogočiti zdrav osebnostni razvoj, to pa lahko dobi le skozi čustveno varnost, ki mu jo dajeta mati in oče, ter brez dodatne izpostavitve stigmatizaciji. Stopnja homofobičnosti nasproti istospolnim partnerjem je pri nas še vedno zelo visoka (sklicevanje na tradicijo, verovanje...) in zato trenutna družbena atmosfera v Sloveniji še ni pripravljena na tako radikalne in hitre spremembe. In ker država zastopa stališče postopnosti, je pripravila osnutek o registraciji, ki bi partnerjema najprej prinesel nekatere pravice s področja skupnega premoženja ter uredil razmerje med parom in državo, s tem pa bi počasi spreminjal javno mnenje. Sicer pa je država bolj kot poroki naklonjena izenačitvi enakospolnega partnerstva z zunajzakonsko skupnostjo (kot to poznajo na Madžarskem). Tako torej zagovarja stališče pozitivne diskriminacije, ko ne nudi vsem enako, ampak enako enakim.