Mlada pisateljica se s svojim prvencem predstavlja kot spretna oblikovalka romaneskne snovi; osrednja tema je ponovno srečanje dveh nekdanjih ljubimcev, ki se po dolgih letih, v nekem nalivu, po naključju najdeta, in čeprav že oba s svojima družinama, poizkusita z nekakšno erotično ali bolje senzualno romanco odkriti, ali ju še kaj druži, ali se čustva lahko spet vnamejo in ju nostalgično povežejo. Rezultat je prej ko ne negativen, saj so se njune poti razšle, prav tako je oba določal različen značaj in nasploh družbeno okolje, kar pomeni tudi različna položaja v družbeni hierarhiji. V ospredju je poza o elitizmu, zavest, da si morda nekaj več ali višje, čeprav pojem visoka družba tu ni ravno ekspliciran. Tako visoko romaneskni junaki vendarle še ne sežejo, vprašanje pa je, ali naše razmere tako raven sploh omogočajo. Tu gre za nekakšen vmesni, srednji sloj, ki pa že pokaže svoje emotivne, moralne in vedenjske vzorce. Pisateljski vidik je še posebej zanimiv, ker je ona (Vita) kot umetnica lončarka doživela višji vzpon, je samozavestnejša, odločnejša, prodornejša in prva ugotovi, da si na koncu, razen nekaj seksualnih potešitev (v tem sta si enotna oba zakonolomca), nimata več kaj povedati. Poanta romana je pokazati razslojevanje slovenske družbe z izhodiščnega položaja nekdanjih partnerjev in zmago ženske nad moškim. Žaba v loncu je metafora o tem, da imamo vsi priložnost izbire: ali ostaneš v loncu in se skuhaš, ali pa pravočasno skočiš ven. M. Z.