Po drugi strani pa fundamentalizem na eni rojeva fundamentalizem na drugi strani. Poljski dnevniki so pozivali k solidarnosti Zahoda, da se prepreči globalna zmaga katastrofalne islamske ideologije, liberalni intelektualec Adam Michnik meni, da je treba v nastalih razmerah stopiti ob bok papežu in se upreti gonji zoper njega ne glede na to, ali se je mogoče strinjati z njegovimi pogledi ali ne. V Sloveniji se je oglasil zapriseženi liberalec dr. Bernard Brščič, ki je v islamu prepoznal novodobni ekspanzionistični totalitarizem: evropska identiteta naj bi bila brez povezave z islamom in njegovo zanikanje, evropske vrednote (svoboda, enakost, humanizem itd.) in demokracija pa naravni sovražnik islama. Pomesti bi najprej veljalo pred lastnim pragom in govoriti tudi o »krščanskem« ekspanzionizmu Zahoda, islamskem prispevku k evropskim vrednotam in ustvarjanju privilegiranega sovražnika Zahoda skozi fantazmo povsem drugačnega in demoniziranega islamskega Drugega. Sam papež deli mnenje, da je islam težko uvrstiti v okvire pluralistične družbe, zasnovane na svobodi. Takšna družba je na Zahodu nastala ne zaradi Cerkve, temveč zaradi specifičnega bibličnega branja (verujočih) liberalcev: ti so v Kristusovem nauku našli poudarke, ki vodijo k odpravi tradicionalne družbene hierarhije. Kristusova poteza spominja na demokratično invencijo: vsi smo neposredno člani demokratičnega kolektiva, tudi izobčenci, berači in prostitutke, ki Kristusu simbolizirajo novo skupnost enakih. Tudi v Koranu (predvsem 42. sura – Eš-Šura) lahko najdemo solidne nastavke za trditev, da je parlamentarna demokracija po svoji strukturi najbližja obliki islamske države. Verski radikalizem je prej izraz modernizacijske krize s hitrim razvojem Zahoda frustriranega islamskega sveta, ki bo sam prej ali slej našel sebi primerno obliko islamske demokracije. Toliko prej, če ga ne bo Zahod posiljeval s svojimi standardi – tako očitno padlimi na preizkušnji vojne v Bosni – in če bo papež našel možnosti za sodelovanje z islamom na področju morale in pravice. Mimogrede – obetajoči se planetarni papežev »kulturni boj« ne obeta nič dobrega, kot nas uči že naša domača slovenska rdeče-črna izkušnja: nadškof Uran še leta Gospodovega 2007 slavi svojega Kristusa zgolj v Rožmanu, Volku, Leniču in Grozdetu, ne vidi pa mučencev v Kocbeku ali represiranih in padlih partizanskih duhovnikih.