Prva pojasnitev, zakaj so ženske dragocene in potemtakem “strukturno” redke, četudi številčno zadostne, je v tem, da v družbi, ki temelji na spolni delitvi dela, neporočen moški preprosto težko preživi. Pomemben del preživetvenih tehnik pač obvladajo samo ženske in šele moški in ženska skupaj sta lahko preživetvena ekipa. Ta argument, četudi močnejši od naslednjega, je nekoliko majav, ker je položaj, iz katerega izhaja, že posledica kulture, ne pa njen vzrok: položaj, v katerem ženske postanejo nenadomestljive tudi pri “produkciji stvari”, ne le pri “produkciji ljudi”, je že posledica dela in delitve dela, se pravi, “kulture” ali “udružbljenja”. Če bi Levi-Strauss segel nazaj, kakor nekatere poznejše študije primatov in humanoidne paleontologije, bi bržkone opazil, da na stopnji pred razdelitvijo dela po spolih ni žensk “premalo”, pač je je moških preveč. A če bi šel v to smer, svojega drugega argumenta sploh ne bi več potreboval. Ta drugi argument pa potrebuje, kakor smo rekli, iz teoretskih razlogov, saj mu omogoči, da prepoved incesta poveže z družbeno hierarhijo, da torej ločitev kulture od nature logično poveže z notranjimi ločitvami v kulturi sami.