Ta podreditev družbenemu ukazu o produktivnosti in pridobivanju raznovrstnih spretnosti je nujna dediščina moderne dobe, o kateri pogosto pišem, ker je za nas, ki živimo danes, v bistvu neodložljiva. Hočem reči, nosimo jo kot dar in breme, ki ga ne moremo kar preprosto odložiti, čeprav bi si to morda želeli. Vemo pač, da brez znanja ni napredka v družbeni hierarhiji, da je znanje naboljši potni list do službe, uspeha in materialne gotovosti. Zato našo udeležbo v skupnosti spomina na čas brez obvez in racionalne izbire odrivamo proč, v izmišljije in pravljice, molitve in žalostinke: to od nas terjajo navade življenja v sodobnih družbah refleksivne modernosti, sitno vsiljujoč se v vse pore naših teles in duš, sitno kakor droben dež, ki očitno misli padati vso noč našega nezadovoljstva, kot je pel Shakespeare. Stisnem torej zobe in pomaham otrokom na njihovi prvi poti v šolo, v izgubo svobode. In tako maham tudi tejle zbirki esejev: pojdi, knjiga, v svet, poišči si prijatelje!