Po naravi nisem polovičar,« je rekel v intervjuju za Mladino leta 2003. Njegova življenjska pot kaže, da res ne – je mojster šotokan karateja, intenzivno se je ukvarjal s kinologijo in dresuro službenih pasem psov (zasebno je imel rotvajlerje), bil je kazenski sodnik na ljubljanskem sodišču in kasneje direktor protikorupcijskega urada, kjer je doživljal zvezdniške trenutke. Danes je razrešeni tožilec za pregon organiziranega kriminala. Kot direktor protikorupcijskega urada brez pravih pooblastil je veljal za slovenskega Di Pietra, danes ga kot tožilca mnogi zasmehujejo in celo namigujejo, da je bil sam podkupljen. Zakaj? Zato, ker po opravljeni sodni preiskavi ni vztrajal pri vložitvi obtožnice zaradi goljufije v zadevi Orion, ampak je od pregona odstopil. Penko ni ne prvi ne zadnji tožilec, ki je odstopil od pregona. Je pa eden redkih tožilcev, ki ima pogum, da od pregona odstopi v takšni zadevi, kot je Orion. Za njegovo kariero bi bilo zagotovo bolje, da bi spisal obtožnico, četudi bi ta na sodišču padla. Odgovornosti pa na svoja ramena ne bi prevzel. Z odstopom od zadeve je bil pošten do sebe in do drugih. In tudi zato ga je lahko generalna državna tožilka Barbara Brezigar tako rekoč čez noč vrgla iz skupine tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Pri tem je zamolčala, da se zadeva Orion po tožilčevi zaslugi nadaljuje na okrajnem sodišču zaradi ponarejanja listin.Uradnik ali politični filozof?Penko, sicer diplomirani pravnik, je na tožilstvo prišel po ukinitvi protikorupcijskega urada, kjer je bil direktor. V tem uradu so imeli ob prehodu v novo tisočletje mnenje o številnih anomalijah v slovenski družbi. Danes, ko ima država zgrajenih že kar nekaj formalno neodvisnih institucij, si je težko predstavljati, kakšen učinek je imel Penkov način delovanja in razmišljanja pred desetimi leti. Za mlado in neizkušeno slovensko demokracijo še ni bilo ravno običajno, da bi vladni uradnik kritično govoril o visokih funkcionarjih in njihovem početju, recimo o takratnem in sedanjem zunanjem ministru Dimitriju Ruplu, ki je z državnim denarjem financiral ustanovitev zasebne fakultete, na kateri bi tudi sam predaval. Za Penka že takrat ni bilo svetih krav. Z eno izjemo. Ni ugriznil roke, ki ga je hranila, to pa je bila roka Janeza Drnovška, predsednika vlade, ki mu je bil Penkov urad neposredno podrejen. Ko se je namreč leta 2002 izkazalo, da Drnovšek tudi zasebno brezplačno živi v državni hiši na posestvu Brdo pri Kranju, je Penko sicer zavzel kritično stališče, da je to nesprejemljivo, potem pa se je zelo previdno umaknil iz javne debate. Kasneje so njegovi sodelavci priznali, da so hodili po tanki črti in si niso želeli zadrgniti zanke okoli lastnega vratu. Dovolj bi bil že migljaj Drnovškovega političnega prsta in protikorupcijski urad bi bil ukinjen. Današnja naslednica protikorupcijskega urada, komisija za preprečevanje korupcije, je veliko bolj samostojna. Vodi jo Drago Kos, ki je bil pri iskanju politične podpore za imenovanje na čelo komisije uspešnejši kot Penko.Boštjan Penko je bil sicer še kot direktor protikorupcijskega urada v svojih stališčih bolj politični filozof kot suhoparni državni uradnik. Govoril je o pravični družbi, o socialni in siceršnji neenakosti, ki jo povzroča korupcija, o etiki... Njegova šest let stara izjava je še danes povsem uporabna: »Ljudje naj bi ravnali v duhu predpisov. Ob tem je ključno, da bi se morali skladno z duhom zakona obnašati predvsem najvišji državni organi, funkcionarji, ljudje, ki zasedajo ključna mesta v državi, vodilni podjetniki, javnomnenjski voditelji. Ti ljudje naj bi dajali zgled. Če zgleda od zgoraj ni, ne moreš pričakovati, da bodo skladno z duhom zakona ravnali ljudje, ki so nižje na socialni lestvici. Če pogledamo, kako se obnaša ta elita, bomo videli, da njihovo ravnanje s stališča zakonske norme običajno ni sporno. S stališča zakonske norme morda ni nič narobe, če ima direktor javne institucije ekscesno visoko plačo. Vendar takšni zgledi vplivajo na vso družbo. Afere, ki jih spremljamo v zadnjem času, so simptomi stanja. Kažejo, da imamo v Sloveniji težave z občutkom, standardi služenja skupnemu dobremu. Če elita nima občutka, kaj je skladno z duhom zakona, če ne spoštuje nekih standardov, ne moremo pričakovati, da bodo stvari drugačne v drugih delih družbe.« Njegove misli se berejo kot politični program nove slovenske republike, takšne, za kakršno bi človek glasoval na plebiscitu. Po ukinitvi protikorupcijskega urada je Penko odšel v službo na tožilstvo, kjer je imel velike ambicije. Kmalu je postal moteč element v utečenem sistemu. Vsakemu, ki je imel čas, je razlagal, kako bi bilo treba v času, ko je družba v tranziciji, izboljšati delo tožilcev na gospodarskem kriminalu, jih okrepiti s strokovno pomočjo strokovnjakov s področja ekonomije, financ... Prva zadeva, ki jo je kot novopečeni tožilec dobil v roke, je bila afera Orion. Začetek postopka je bil povsem v Penkovem stilu. Novinarji so si podajali kljuko njegove pisarne, sklical je tiskovno konferenco in se nasploh veliko pojavljal v medijih, kar je kmalu zmotilo novoimenovano šefico tožilstva Barbaro Brezigar, ki je zahtevala, naj se nekoliko umakne iz javnosti. Iskanje neuhojenih potiOdstop od pregona v zadevi Orion in javno nastopanje pa nista bila edina razloga, da ga je Barbara Brezigar dala odpoklicati iz posebne tožilske skupine. Javnosti ostaja bolj ali manj neznano, da je Penko konec lanskega leta kot tožilec dosegel pravnomočno obsodbo članov hudodelske združbe, ki se je ukvarjala s trgovino z ljudmi. Zadeva je bila obsežna in bi sodišče zaposlila za več kot leto dni, spis je imel nekaj deset tisoč strani, obtoženi so bili tudi tuji državljani, stroški postopka bi bili ogromni... Do tukaj vse v redu, in tožilec bi se zadeve lahko lotil, kot je to v navadi. Toda Penko je nagnjen k iskanju še neuhojenih poti. Tako se je v zakulisju z odvetniki obtoženih povsem neformalno dogovoril, da storilci priznajo dejanje, kar je potem ustrezno upošteval pri višini zahtevane kazni. S sklenjenim dogovorom so prišli pred sodnika Zvjezdana Radonjića. Rezultat: sodni postopek je bil zaključen v vsega treh obravnavah, vsi obtoženi pa so danes pravnomočno obsojeni tako na zaporne kot denarne kazni. Temu bi lahko rekli tudi zmanjševanje sodnih zaostankov in stroškov. A Penkov nekonvencionalen pristop ni bil všeč vsem tožilskim kolegom in sledila je informacija vrhovnemu tožilstvu. Rezultat: službeni nadzor in Penkova razrešitev. Pa to ni nič novega. Že kot kazenski sodnik na ljubljanskem sodišču se je Penko dajal v zobe sodniškim kolegom, ko je pisal obrazložitve sodb na »nezaslišan« način – bile so kratke, saj ni izgubljal časa z razlaganjem tistega, kar je bilo nesporno...Generalna tožilka Barbara Brezigar je Boštjana Penka zdaj umaknila iz operativnega tožilskega dela. Naj si dovolimo zapisati, da je Brezigarjeva Penku z razrešitvijo pravzaprav naredila uslugo. Položaj državnega tožilca ni najbolj primerna izbira za človeka, kot je Boštjan Penko. Tožilstvo je hierarhično urejena organizacija, trenutno pod vodstvom osebe, ki je v preteklosti že oblekla rumeno-modre politične barve. To ni dobro. Pričakovati je, da se bo politično kadrovanje vodje tožilcev nadaljevalo tudi pod naslednjimi vladami, pa naj bodo rdeče ali oranžne. Tožilstvo pač ni okolje za človeka svobodnega in naprednega duha. Penko zdaj čaka, da se mu odprejo nova vrata v življenju – kandidiral je za mesto sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.o naravi nisem polovičar,« je rekel v intervjuju za Mladino leta 2003. Njegova življenjska pot kaže, da res ne – je mojster šotokan karateja, intenzivno se je ukvarjal s kinologijo in dresuro službenih pasem psov (zasebno je imel rotvajlerje), bil je kazenski sodnik na ljubljanskem sodišču in kasneje direktor protikorupcijskega urada, kjer je doživljal zvezdniške trenutke. Danes je razrešeni tožilec za pregon organiziranega kriminala.