Mi smo bili prva tarča, nismo pa hoteli biti lahka tarča,« je rekel dr. Rizah Musliu in odprl vrata svoje nekdanje pisarne v stari upravni zgradbi rudnika svinca in cinka Stari trg. Musliu v ozki dolini čaka na razglasitev neodvisnosti kosovske države. Na ta trenutek čaka že dvajset let, v dogodkih, ki so pripeljali do nje, pa je odigral nenavadno vlogo in doživel presenetljivo usodo. Na tleh je bil kup opranih loncev in kozic v improvizirani kuhinji. V drugih pisarnah so bile spalnice in dnevne sobe, po hodniku je tekal smrkav otrok. V knjižnici je gospa Melita Sekerič obešala perilo. V opuščeno upravo rudnika so se naselile družine albanskih rudarjev, ki so po izgonu v začetku devetdesetih let ponovno prišli kopat rudo.Stari trg je pozabljen rudnik na severu Kosova, z naseljem rudarskih blokov v dolini pod njim. Danes ga je težko najti v labirintu kosovskih cest, ki v okolici Mitrovice ločujejo srbska območja od albanskih. Vendar je bil to pred osemnajstimi leti zelo slaven kraj. Na Kosovu pa ga razumejo kot mesto, kjer so bili postavljeni temelji države, ki bo nastala v naslednjih tednih.Do logičnega konca Tukaj je tudi propadla jugoslovanska država. Tisoč dvesto metrov pod zemljo, na dvanajstem horizontu, so leta 1989 z vso resnostjo razpravljali o tem, da je projekt, ki se je začel leta 1918, prišel do svojega logičnega konca in da je treba začeti razmišljati v novih političnih kategorijah. Razprava v temnih luknjah se je povezala z diskusijami, ki so takrat potekale v civilni družbi v Sloveniji, oboje pa se je za en večer združilo v Cankarjevem domu, ki je globoko na jugu države za nekaj let dobil zelo specifičen pomen. »Rudarji so bili delavska elita,« je rekel Musliu. »Bili so izobraženi, imeli so relativno dobre plače in dobro poznavanje svoje družbe. Tukaj je bilo akumuliranega veliko tehničnega in socialnega znanja. V jami se je kvalificirano diskutiralo o vsem. Nekaj časa so tam potekale najbolj zanimive politične razprave v tedanji Jugoslaviji.« Dvajsetega februarja 1989 je tisoč tristo rudarjev zasedlo jamo in začelo osemdnevno gladovno stavko. V stavko niso šli zaradi socialnih zahtev, ampak z izrazito političnim sporočilom, da se pripravlja politični orkan proti njihovemu narodu in da ne bodo mirno gledali, medtem ko nacionalistična revolucija Slobodana Miloševića v Srbiji poskuša požreti celo državo. Bili so moderno politično gibanje v ekonomsko in socialno najbolj zaostali regiji Jugoslavije.»Slovenci ste takrat kot edina jugoslovanska republika izrazili solidarnost z nami. To je bilo presenetljivo dejanje, vendar nas v resnici ni presenetilo. Bili ste najbolj razvit del države, mi smo bili najmanj razvit. Oboji smo zaznali, da lahko pričakujemo samo propad, če se ne bomo odzvali.«Musliu je bil rudniški pravnik. Novembra leta 1988 ga je rudar s štirimi razredi osnovne šole vprašal, kaj pomenijo spremembe statusa pokrajine, ki jih zahteva Milošević. Rudarju je bilo ime Avdi Uka. Vprašanja ni zastavil v pisarni, ampak na zboru v velikanski rudniški menzi pred tri tisoč rudarji. »Povedal sem, da je Slobodan Milošević začel nasilno spreminjati ustavni red, ki nam je leta 1974 dal omejene narodne pravice. Pojasnil sem, kaj nasilna sprememba za nas pomeni. Bili smo na tem, da bomo ukinjeni kot narod. V dvorani je nastala tišina. Avdi Uka je vstal in rekel, da če je tako, pa pojdimo v Prištino pred pokrajinski komite in povejmo, da se s tem ne strinjamo. Začela se je dolga epopeja, ki nas je, glejte, pripeljala do tega, da bomo zdaj prav tukaj naredili svojo neodvisno državo. Vmes sem bil zaradi tega v zaporu. Ne morem si pomagati, ampak ob tem postanem sentimentalen. Nosili smo ikonografijo, v kateri se je zdelo, da lahko ohranimo naše pravice. Šli smo s Titovimi slikami in jugoslovanskimi zastavami. Vendar nam je bilo jasno, da v primeru, da to ne uspe, ostaneta samo še samoodločba in samostojnost. Pred tem pa da bo še zelo hudo.«Kje živi Avdi Uka?V slačilnici so se preoblačili trije rudarji, ki so pravkar prišli iz jame. Ramadan Deljočaj, Sedi Čela in Isuf Trepče so sodelovali v prvem pohodu na Prištino in v štrajku. Pritožili so se, da so od takrat standardi v rudniku padli. Namesto tri tisoč rudarjev jih zdaj dela nekaj več kot petsto. »Rudnik je razvalina,« je rekel Sedi Čela. »Enajsti horizont je pod vodo, do dvanajstega se ne da priti.« Druga dva sta rekla, da je prvih deset horizontov, ki sežejo do tisoč metrov globine, tako nevarnih, da je izkoriščanje jame vprašljivo. Zaradi skoka cen svinca in cinka na londonski borzi pa je rudnik ponovno postal rentabilen. »Ampak ko so nas nagnali, so začeli nestrokovno kopati, kot je komu padlo na pamet. Nič niso zasuli za sabo, galerije gredo tja v tri dni, voda vdira od povsod. Eno leto bo trajalo, da ga spravimo v red.«Vprašal sem jih, kje je zdaj Avdi Uka. Spogledovali so se, da ga že dolgo niso videli in da mora biti tudi že star. Lahko, da živi na vasi blizu mesta Vučitrn in da bi tam morda znali povedati, kje je. Po nekaj neuspelih poskusih na bencinskih črpalkah in v nekaj trgovinah je nekdo povedal, da Avdi Uka živi v tretji hiši pod glavno cesto. Tam res živi Avdi Uka, vendar je zgolj nečak Avdija Uke, ki je leta 1989 zanetil upor. Usedel se je v avto in pokazal pot iz mesta v gmajno. Asfalt se je hitro končal, cesta je postala razrita in razmočena past, iz katere se je odcepila poljska pot. V zadnji hiši zadnje vasi se je izza visoke ograde prikazal Avdi Uka. S pašnika so se vračale krave.Postaral se je, vendar je obraz še vedno kazal hudomušnost, s katero se je pred osemnajstimi leti na dvanajstem horizontu rudnika norčeval iz celega sveta. Med stavko je tekoče govoril srbsko, sedaj pa se je opravičil, da je od takrat uporabljal jezik sosedov samo še v zaporu in da ga je nekoliko pozabil. Njegov sin ga ne govori več.»Kaj nas je pognalo v štrajk?« je ponovil moje vprašanje. Rekel je, da so sprva mislili, kako bodo s političnim protestom v prestolnici pokrajine dosegli zaustavitev pohoda na albanske institucije. Vendar so se zmotili. »Poslušala nas je samo policija. Okoli nas so Srbi na mitingih odkrito govorili, da nimamo pravice do dela, do šole in normalnega življenja.«Vprašal sem, ali so uporabljali prav te besede. Ne, je odgovoril. Uporabljali so veliko hujše besede, ki jih ne bi ponavljal. »Javno so razvijali načrt izključitve Albancev iz univerze, iz knjižnic in javnih služb. To ste lahko brali v Borbi in Politiki. Vse je šlo mimo nas nekaznovano. Z gladovno stavko smo zahtevali ohranitev političnih pravic.«Namesto pravic so ga aretirali. Na sodišču se je znašel skupaj z generalnim direktorjem rudnika Burhanom Kavajo, Rizanom Muslijem in drugimi voditelji stavke. »Vse je šlo k vragu, ampak imel sem dober občutek, da nismo čisto sami. Iz Slovenije so nas brezplačno prišli branit štirje advokati. Vedel sem, da so nas Slovenci podprli, vendar je bilo tisto v Cankarjevem domu simbolično dejanje. To je bilo pa konkretno in pošteno. Mene je branil nekdo, ki se je imenoval Peter Čeferin. Imena drugih sem pozabil. Bil je sijajen. Ampak na procesu pravo ni pomagalo. Sedel sem štirinajst mesecev. Sedeminštirideset dni sem bil v izolaciji, dva nohta so mi iztrgali s kleščami, tri mesece pa so me tepli. Ko sem prišel iz zapora, nisem smel več na delo. Noben Albanec ni smel več v rudnik.«Medtem ko je bil Uka v zaporu, je Ibrahim Rugova ustanovil Demokratsko stranko Kosova, ki je eno desetletje vodila pasivni odpor do vedno bolj stroge policijske in vojaške okupacije Kosova. Na steni dnevne sobe ima fotografijo, na kateri z Rugovo skupaj stojita na protestih.»Rugova je bil velik človek,« je pokazal na sliko. »Velik človek. On se je boril s peresom.«Konec devetdesetih let se je odločil, da se ne bo več boril niti s peresom niti z demonstracijami.»Šel sem v OVK. V gozd k Hashimu Taqiju. Bil sem že star človek. Z veseljem sem šel.«Medtem ko je bil milijon njegovih sonarodnjakov leta 1999 pregnan v Albanijo in Makedonijo, je ostal in se boril. »Nisem vzel puške v roko, da bi koga ubil. Vzel sem jo, da bi Srbiji povedal, kako sem sam svoj in ne njihov. Nikoli več njihov. Trudili smo se s prepričevanjem, protesti, stavkami, mirnim uporom in vsemi drugimi načini, pa nismo prišli nikamor. Dve leti sem se boril. Ajet Bajrami je bil moj komandant.«Vprašal sem ga, kaj je delal v vojni, pa je zamahnil z roko. Hotel je govoriti o tem, kaj je vojna naredila njemu.»Na območje moje vasi je iz Srbije prišla vojska s 361 tanki in vojaškimi vozili. Moja vas je imela 61 hiš. Niti ena ni ostala cela. Ubili so ljudi, krave, ovce, pse. Vse so odnesli ali zažgali. In vse vasi okoli nje. Mažić, Rašanj, Trstena, Vidišić, Bare, Bajgura, Kačandol. Vse so zažgali. In potem so odšli nazaj dol v Srbijo. Zdaj sem upokojen in imam osemdeset evrov pokojnine za štirideset let dela v jami.«V nekaj stavkih povedana življenjska zgodba, ki je tudi zgodba pokrajine, kjer se je rodil.»Nikoli več ne bom imel opravka s Srbi in nikoli več ne bom govoril srbsko. Živel bom samo še v svoji državi. S tabo sem govoril srbsko iz vljudnosti, ker si prišel od daleč v mojo hišo.«Tudi hiša ni v resnici njegova. Zgradil jo je eden od njegovih sinov, ki dela v Švici in pride domov enkrat na leto za dva tedna.Družba v tranziciji Državo, ki jo nestrpno čaka Avdi Uka, delajo v Prištini. Blerim Shala je koordinator pogajalske skupine, ki je zadnja leta urejala status Kosova. Ko se 10. decembra izteče ultimat varnostnega sveta za dokončanje pogajanj med Srbi in Albanci, bo začel novo kariero. Zelo previdno je opozoril, da se 10. decembra morda ne bo zgodilo nič. »Kosovo je družba v tranziciji,« je začel govor o nastajajoči državi.»Iz te družbe nastaja država. Zdaj Kosovo ni država.« Nima niti jasnih političnih niti ekonomskih profilov. Zasebna iniciativa je v pokrajini od nekdaj zelo močna, državne ustanove so zelo šibke, javni sektor je katastrofalen. Varnost in svobodo gibanja zagotavljajo vojaške enote, sestavljene iz drobcev vojsk Nata, upravo nad pokrajino pa imajo v rokah Združeni narodi, ki jo predajajo Evropski uniji. Kosovo ni država in ni članica EU, vendar je njena uradna valuta evro, ki ima v deželi presenetljivo kupno moč. Iz česa bo nastala kosovska država in kakšna bo?»Postali bomo evropska država,« je odgovoril Shala. »Vendar smo zdaj še najbolj podobni latinskoameriškim državam iz sedemdesetih let ali Turčiji iz osemdesetih. Šele ko bomo država, bo jasno, kaj sploh smo. Priznali nas ne bodo Združeni narodi ali Evropa, ampak država za državo. Že tam se bo videlo, kako kredibilni smo. Ne moremo si privoščiti, da razglasimo neodvisnost in potem šest mesecev čakamo, da nas kdo prizna. Med razglasitvijo in priznanjem mora biti zelo kratek časovni razmak. Drugače lahko pride do zelo nestabilnega položaja.« Razglasitev bo koordinirana z ZDA in Evropsko unijo, tja do februarja bi moralo biti vse urejeno. Eden od močnejših zadržkov mednarodne skupnosti do razglasitve neodvisnosti pred koncem leta sta božič in silvestrovo. Nihče si noče pokvariti praznikov s komplikacijami okrog nove države. Države še ni, ima pa voditelja. Nekdanji voditelj OVK Hashim Taqi je pred tednom dni zmagal na volitvah in v roke dobil projekt, ki ga je pred dvajsetimi leti začel graditi Ibrahim Rugova. Podobno kot v mnogih postkomunističnih državah je tudi na Kosovu težko določiti politične barve štiridesetih strank, ki so sodelovale na volitvah.»Rugova je bil herojski oče naroda,« je rekel Shala. »Njegova naloga je bila, da narod ubrani pred uničenjem. Bili smo pred uničenjem, Rugovi se pripisuje, da je to preprečil. Takega politika ni mogoče zamenjati. On je bil politik herojskega obdobja. Zdaj smo prišli v obdobje pragmatičnosti. Kosovo potrebuje politike, ki bodo vodili novo državo. Strani še nimamo definiranih. Smo v preddržavnem stanju in politični profili niso popolnoma izrisani. Vendar se bo v naslednjih letih tukaj odvijal normalen politični boj med liberalci in konservativci, med poslovneži in delavci, kot povsod drugod. Ukvarjali smo se z možnostjo razglasitve neodvisnosti. V teh razmerah je težko razvijati ideje o levici in desnici in socialnih programih.«Halil Matoshi je menil, da je treba na volitvah govoriti prav o tem, in je kandidiral za mesto v parlamentu. V kampanji je govoril o denarju za socialne službe in pokojninske sklade, ki bi jih morali financirati s privatizacijo železnic, rudnikov in še delujočih energetskih kombinatov. Nihče ga ni jemal resno. Ostal je pred vrati parlamenta. »Petnajst let se je ustvarjal mit Rugove,« je pojasnil svoj še kar spektakularen poraz. »Po njegovi smrti je nastala potreba po spremembi. Ljudje so jo našli v Hashimu Taqiju. Po Rugovi je nastopil kot edini možni nacionalni lider, ki bo deželo dokončno popeljal v samostojnost po vseh teh desetletjih čakanja. Bilo je jasno, da on ne bo popustil pri statusu. Ljudje pričakujejo katarzo. Glasovali so za to, da jo dobijo. Samostojnost je za nas mentalna blokada, zaradi katere ne znamo misliti nič drugega. To je treba odpraviti in Taqi to obljublja.« To bo tudi dobil. O samostojnosti Kosova bo še nekaj politično korektne govorice, vendar iz tega nastaja mednarodni politični subjekt, ki bo lahko sklepal mednarodne pogodbe. Takšnim subjektom se običajno reče država. Vse nove države, ki so nastale po padcu berlinskega zidu, so morale razrešiti vprašanja nacionalnih voditeljev in razmejitve političnega prostora. To zna biti komplicirano. Vendar je to na Kosovu eden bolj preprostih problemov. Pokrajina mora najprej rešiti vprašanje svojega prebivalstva.Stanje visoke vidnosti in nizkega profilaPrav v središču tega vprašanja se je zaradi svojega vojaškega poklica znašel stotnik Gregor Vodeb. Njegovo vojaško vozilo se je iz Kline v bližini Peći, ki jo v okviru enot Kfor nadzoruje slovenska četa vojakov, po poljskih poteh zapeljalo v hribe proti vasici Biča. Tam Kosovo postane zares zapuščeno in daleč od sveta. Pred vhodom v vas je vojaška postojanka z nekaj tankovskimi ovirami na cesti, ki hkrati pušča vtis začasnosti in večnosti. Za ograjo je parkirano oklepno vozilo, vendar vojaki delujejo sproščeno. Pripomnil sem, da so videti kot vojska brez sovražnika.»Tukaj še nasprotnika nimamo,« je odgovoril stotnik. »Tudi ogroženost ni velika. Ta trenutek imamo stanje visoke vidnosti in nizkega profila. Hočemo, da se nas vidi, in gremo skozi urbana središča. Nočemo pa okoli skakati v čeladah in neprebojnih jopičih. Ne vozimo se z oklepniki, ampak v terenskih avtomobilih.«Leta 1989 je solidarnostni shod v Cankarjevem domu sprožil silovite proteste v Srbiji in bojkot slovenskih izdelkov. Ironija usode pa je slovenske vojake postavila na mešano območje Kosova, kjer drug ob drugem živijo Srbi in Albanci. Slovenski vojaki zagotavljajo varnost Srbom. Biča je že od daleč videti zagrenjena. Od blizu je še kar obupana. Po vojni leta 1999 so jo Albanci požgali in prebivalstvo pregnali. Vendar so se vrnili in na novo zgradili nekaj hiš. Vrnilo se je dovolj ljudi, da je na vasi začela delovati šola s tremi razredi in petimi učenci. Učitelj Milisav Dašić je zahteval, da se govori o Kosovu in Metohiji kot dveh upravnih enotah države Srbije.»Srbija je močna,« je zagotovil. »In zdaj se je še okrepila. Nikoli ne bo dovolila, da se odcepi.«Ni zvenelo realistično, vendar je bil učitelj prepričan, da drugače ne more biti. Odločno je zavrnil kakršnokoli možnost, da bi sam upošteval organe kogarkoli drugega kot Srbije, in ni čutil nobene potrebe, da bi komuniciral z Albanci. To vaščanom uspeva, čeprav so prve albanske hiše že na sosednjem hribu. Poglavar vasi je prepovedal udeležbo na parlamentarnih volitvah. Volišče so pripeljali v kombiju, vendar noben vaščan ni šel glasovat.»Tukaj smo nujno potrebni, da si srbsko prebivalstvo sploh upa biti tukaj,« je rekel stotnik. »Če bi se KFOR odločil, da gre, bi stvari šle na slabše. Manjšine se tega zelo bojijo. Vprašanje pa je tudi, kaj bi se v primeru razglasitve neodvisnosti zgodilo z oboroženimi silami okrog Kosova. Zaradi ultimata 10. decembra se čuti nekoliko večja stopnja napetosti. Vendar so ljudje nekoliko naveličani desetih decembrov. Nekaj so jih že imeli in v glavah imajo tudi možnost, da bodo doživeli še nekaj desetih decembrov. Ta datum za ljudi, ki živijo tukaj, ni tako zelo prelomen, kot se sliši po svetu.«Položaj je jasen. Srbske enklave živijo samo, dokler jih varujejo tuje vojske. Če odidejo, gredo oni z njimi. Konflikt med Srbi in Albanci je nerešljiv.Srbi na volitvahPa vendar Balkan nikoli ni tako zelo enoznačen pojem, kot se zdi.Na obrobju mesta Peć, ki šteje kakih dvesto tisoč albanskih duš, je srbska enklava Goraždovac. Sedemsto Srbov tam živi na dveh kilometrih vasi pod zaščito mednarodnih enot. Slobodan Petrović je vodja skupnosti.Pokazal je kopijo papirja, ki ga je nekaj njegovih sovaščanov poslalo v Beograd. Koordinatorji, ki jih plačuje srbska vlada, so Petrovića ovadili, ker je na vasi organiziral volitve. Ovadili so tudi ljudi, ki so šli na volitve, in jih obtožili izdaje srbske države in srbske cerkve. »Niso napisali šestdeset imen, kolikor ljudi je sodelovalo na volitvah, ampak samo sedemnajst. Če bi zapisali šestdeset imen, bi to že delovalo preveč resno. Najbrž so se bali, da jih potem ne bi več plačevali.«Na vasi je petsto volilcev, volitev se je udeležilo nekaj več kot deset odstotkov etnično čiste enklave. Zvenelo je presenetljivo. »Srbi se moramo odločiti, ali hočemo živeti tukaj ali ne,« je svojo držo pojasnil Petrović. »Nekateri razmišljamo o tem, da bi tukaj živeli, nekateri ne. Med nami so razlike. Jaz sem tukaj z ženo, otrokom in vnukom. Tukaj hočem živeti. Ljudje, ki so vse odprodali, pa živijo iz dneva v dan. Potreben je pogum, da se kot Srb integriraš. Ampak, če se ne integriraš, ne moreš postavljati zahtev mednarodni skupnosti.«Petrović je pragmatik, ki potrebuje socialni konsenz okrog sebe, ker ima avtobus, od katerega živi. »Eno so naše želje,« je rekel v močno zakajeni pisarni v Goraždovcu. »Želja vseh Srbov je, da Kosovo ostane del Srbije. Noben Srb vam ne bo rekel, da si želi biti državljan Kosova. No, resničnost je drugačna.«Prostodušno je rekel, da brez tujih vojakov in mednarodne administracije tam ne bi mogli živeti. »Morda se zdi čudno, ker smo bili leta 1999 proti prihodu mednarodne skupnosti, sedaj pa od nje zahtevamo pomoč. Ampak tako je. Sami ne moremo.«Albanci pričakujejo svojo državo, Srbi se nanjo pripravljajo. Na obeh straneh je slišati zaklinjanje, kako nikoli, nikoli ne bodo spregovorili besede z onimi drugimi. Vendar bo Kosovo balkanska država. Na Balkanu pa je tako kot v srednji Evropi. Noben narod za svojimi mejami ne živi sam. i smo bili prva tarča, nismo pa hoteli biti lahka tarča,« je rekel dr. Rizah Musliu in odprl vrata svoje nekdanje pisarne v stari upravni zgradbi rudnika svinca in cinka Stari trg. Musliu v ozki dolini čaka na razglasitev neodvisnosti kosovske države. Na ta trenutek čaka že dvajset let, v dogodkih, ki so pripeljali do nje, pa je odigral nenavadno vlogo in doživel presenetljivo usodo.