Nekoliko specifično občinstvo v Drami, ki ga je v veliki meri sestavljala tudi družabna smetana v Sloveniji živečih Srbov, je ob tej priložnosti spoznalo in vzljubilo številne mlajše igralce: Sergeja Trifunovića, Jeleno Đokić, Isidoro Minić, Varjo Đukić, Gorana Šušljika, Nenada Jezdića, Milico Mihajlović in še mnoge druge. Zasedba vlog v uprizoritvah ni bila z generacijskega vidika nič manj informativna kot sama vsebina repertoarja, s katerim so se tukaj predstavili gostje iz Ateljeja 212: oboje je omogočilo dovolj širok vpogled v dogajanje pod streho tega gledališča v obdobju minulih petih let in dajalo po svoje slutiti tudi ustvarjalni utrip v srbskem gledališču sploh. Toda ponudba, ki so jo na eni strani zaznamovale uprizoritve sodobne srbske dramatike , na drugi pa ponovna branja domačih in svetovnih klasikov, je bila po besedah Janeza Pipana samo eden od razlogov za sodelovanje obeh gledališč. Atelje 212 je namreč gradil tudi režiser in igralec Bojan Stupica, ki je skupaj z Brankom Gavello odigral ključno vlogo v slavnem obdobju evropeizacije slovenskega gledališča in je vse do svoje smrti pogosto režiral tudi v ljubljanski Drami.