V Italiji je bila ustanovljena mafija že 1504. leta. Po svojem nastanku je starejša od sodobne italijanske države, za njeno delovanje pa bi lahko dejali, da je država v državi. Na leto obrne približno 17 milijard dolarjev, nadzoruje številne banke, finančne sklade in korporacije. Pred časom odkrita stična točka med organiziranim kriminalom in politiko, imenovana kot »La tangenta«, je potrdila domneve, da ima svoje niti prepredene tudi v vrhovih italijanske politke. V večjih mestih, predvsem Milanu in Benetkah, so vladajoče lokalne stranke v sodelovanju z mafijo razpisovale javna dela, nameščale izvajalce in od njih pobirale provizijo. »La tangenta« je le drobec v mozaiku italijanskega gospodarskega in političnega vsakdana zadnjih let, ki je s prihodom novega ministrskega predsednika Giuliana Amata zadobil povsem nove, za Italijane neslutene razsežnosti. Obelodanjena je bila neizogibna resnica: Italija je ena od najbolj potratnih evropskih držav. Njen proračunski primanjkljaj je dosegal pred Amatovim prihodom približno 10 odstotkov bruto družbenega proizvoda (GDP), celoten državni dolg pa kar 105 odstotkov GDP. Katastrofalna razbohotenost javne porabe naše zahodne sosede, utelešena v podobno razbohoteni mafiji, je postala dokončno italijanska realnost šele prve dni septembra s 7-odstotnim razvrednotenjem lire. Devalvaciji je sledil še njen izstop iz evropskega denarnega sistema, kar je pozneje v verižni reakciji denarnih trgov načelo tudi začrtano podobo Evrope po Maastrichtu.