Junija 1993, ob drugi obletnici razglasitve neodvisnosti, je Janez Janša promoviral 400 letnico boja proti Turkom v Sisku ter, obenem z demokratskimi sotovariši nekdanje skupne stranke vrnil odlikovanja predsedniku države in nekdanjemu prvemu komunistu Milanu Kučanu. Mesec kasneje, ob 52 letnici vstaje slovenskega naroda, so v Mariboru odkrili velik kontingent mednarodno prepovedanega orožja. Začel se je odkrit spor med obrambnim ministrom in predsednikom države, mediji pa so vpletene strani pesniško metaforično nazvali arkebuziste odnosno nostalgike. Izgledalo je, da je Janša zastopnik Zahoda, posebej s svojim zavzemanjem za vključitev v zvezo NATO. V januarju 1994 je prišlo do nenadnega obrata. NATO ni pokazal nikakega fzanimanja za Slovenijo, kazalo je celo, da Slovenija spada v rusko interesno sfero. 21. 2. 1994 pa poteče ultimat zveze NATO srbskemu vojaškemu obroču okrog mulsimanskega Sarajeva. Tisti, ki so mislili, da se Amerikanci ravnajo po enostavnih ideoloških vzorcih, so pač pozabili, da v Ameriki krščanstvo ni bilo nikdar prepovedano in zato ni nikake potarebe po križarski vojni, ki naj bi ameriško krščanstvo reafirmirala, z druge strani Amerikanci sami niso bili nikdar v stiku s Turki, prav tako ne njihovi predniki, katerih večina je le izhajala iz Evropskega Zahopda in primerjave s Sadamom Huseinom pač pozabljajo, da ni šlo za nikako križarsko vojno, temveč za boj za nafto. V času, ko prestopa naftno druga najbogatejša država sveta Kazahstan na ameriško stran, je le drobec v mozaiku to, da je Kazahstan muslimanski, dovolj velik in rešujoč drobec za muslimansko Sarajevo, ko se v borbi za Kazahstan Rusi in Amerikanci na šahovski tabli Sarajeva dokončno in najbrž odločilno pomerjajo med seboj z orožjem. Za Slovence, ki so postavljali žetone zdaj na eno zdaj na drugo stran, pa velja, da naj se le zazrejo v svoje drobne lokalne domače vrtičke, saj jih v igro velikih ni nihče niti povabil.