kov političnega delovanja Slovenske skupnosti v dvajsetih letih svojega delovanja na politični barikadi. In mislim, da, kdor bo knjigo prebral, potem ko je, recimo, prebral že mojo Levo sredino, si bo napravil kar natančno sliko delovanja samostojne slovenske stranke. Videti je, da je Štoka knjigo sestavil iz posameznih drobcev mozaika, ki jih je 73, in jih gotovo ni pisal po časovnem zaporedju, temveč, kot se jih je spomnil. Tudi v knjigi se medsebojno prepletajo. Vsekakor, ker kot sam pravi ni imel dnevniških zapiskov, se je pa izkazalo, da ima izreden spomin. Jaz se še sam nisem spomnil mnogih dogodkov, pri katerih sem bil zraven, pa me je Dragova knjiga na te spomnila. V knjigi najdemo več vrst zapiskov, ki so deloma osebno biografski in seveda tudi politično biografski, namreč zapiski o njegovem direktnem političnem delu. Zapisal pa je tudi mnogo dogodkov, ki so na kak način zaznamovali polpreteklo politično zgodovino celotne manjšine. Recimo: afera ob Hreščakovi izvolitvi v tržaški občinski odbor, afera ob obisku maršala Tita v Italiji, proces za zločine v Rižarni, proces proti Miru Gradniku in proti meni. Posebno občuteni so liki nekaterih oseb, s katerimi se je srečal ali pa jim govoril na grobu: Jakob Ukmar, Gradimir Gradnik, Lojze Dolhar, Josip Terčon. Pa seveda obiski v političnem okviru, ki se jih je udeležil kot deželni svetovalec ali tajnik stranke; pri italijanskih ministrskih predsednikih Colombu, Andreottiju in drugih in pri predsedniku vlade Slovenije Kavčiču v Ljubljani in nepozabnem tržaškem škofu Bellomiju. Seveda so zabeleženi še važni trenutki v zgodovini manjšine, recimo mednarodna konferenca o manjšinah, podpis osimskih sporazumov, atentat na slovensko šolo pri sv. Ivanu. Na eleganten način Štoka omeni tudi afero ob razlaščanju naše zemlje zaradi dolinskega naftovoda, zaradi katere bi bila Slovenska skupnost lahko razpadla, a smo mladi tedaj znali sprte strani nevtralizirati in odstraniti iz vodstva stranke. Povedati moram, da je branje prijetno in zanimivo, ker Štoka prepleta opis dogodka, a tudi občutke in misli, ki so se mu tedaj porodili. Edina opazka, ki jo lahko naredim, je ta, da beremo nekatere načelne izjave, ki so mu očitno zelo pri srcu, na več krajih. Vsekakor je na dvesto straneh prijetnega branja zabeležen lep sprehod skozi tri desetletja naše polpretekle zgodovine, ki ga je gotovo vredno opraviti. HVALA, DRAGO. Rafko Dolhar