Vsako poletje, ko začne neusmiljeno pripekati sonce, se spomnim gornjih verzov največjega indijskega pesnika izpred 1500 let in zanimivega podatka, da imajo Indijci kar šest različnih letnih časov, na kar so še zdaj ponosni. Umaknem se v senco in se z omotično glavo počasi spomnim posameznih drobcev mozaika: npr. verzov o kači, ki je tako žejna, da niti žab več ne pobija, in literarnozgodovinske opombe, da sta v Letnih časih tesno prepletena narava in ljubezen. Zgrabim knjigo in pesnitev še enkrat preberem na dušek. Vsi verzi so še natanko takšni kot leto poprej. To je v redu. V tem je neka zanesljivost, varnost, tako kot v naravi, ki se vsako leto obnavlja. Kaj pa ljubezen? Se lahko nekaj, kar je enkratno, ponovi? Lahko sreča večnega trenutka traja? Je mogoče ujeti bežečo vodo v dlan? Iščem modrost, da bi mogel na vse, karkoli se zgodi, na vse, karkoli mislim, na vse, karkoli storim, na vse, karkoli preberem, reči: to je v redu. Iščem pogled otroka ali indijskega pesnika, ki ne vidi meje med sabo in tistim, kar gleda, pogled, ki v vsem vidi ljubezen, ker čuti in ve, da je on sam samo ljubezen.