Drugič, ob množičnem izbrisu, ki je neposredno prizadel skoraj en odstotek slovenskega prebivalstva, je bil izveden uspešen manever prikrivanja problema. Kljub temu, da je bil skoraj vsak stoti prebivalec Slovenije zaradi izbrisa soočen s hudimi eksistenčnimi težavami, problem v devetdesetih letih ni vzbujal posebne pozornosti. Ni se vznemirjala politika, zgodbe izbrisanih niso prihajale v medije. Opozorila varuha človekovih pravic so bila vljudna in niso presegala sobne jakosti. Dve izjemi velja omeniti: Nevo Miklavčič Predan, ki je začela javnost na problem izbrisanih opozarjati prek Helsinškega monitorja. In novinarskega kolega Igorja Mekino, ki je o izbrisanih že v prvi polovici devetdesetih poročal v Mladini. Sicer pa ukrepi, ki so prizadeli en odstotek populacije, niso bili predmet javnih debat. Kot da bi bilo sredi devetdesetih let opozarjanje na kršitve človekovih pravic nekako nepatriotsko. Ministrstvo za notranje zadeve je šele leta 2002, pod vodstvom dr. Rada Bohinca, javnosti posredovalo podatke o številu izbrisanih. Do junija 2002 smo lahko opazovali le drobce mozaika, ki so pripovedovali o šikaniraju izbrisanih. Šele z objavo uradnih podatkov ministrstva za notranje zadeve je postalo jasno, kako množičen poseg v človekove pravice se je zgodil februarja 1992.