Odnos slovenske umetnostne historiografije in muzealistike do Černigoja je pravzaprav vseskozi ambivalenten, občutek imamo, da slikarjeva osebnost, še bolj pa njegov opus povzročata v stroki skorajda enako nelagodje kot ga je povzročila umetnikova razstava v Ljubljani leta 1924, ko je Izidor Cankar malodane fizično obračunal z njim. Čeprav je Peter Krečič monografijo o Černigoju objavil že leta 1980 in čeprav je umetnik medtem dobil svojo galerijo v Lipici, se to nelagodje vleče za njim kot žabji mrest, saj avtor nikakor ni in nikoli ni bil politicaly correct, prav zares ga niso nikdar marali ne »ta rdeči« ne »ta črni«. Vrsta strokovnih srečanj in publikacij je sicer nedvoumno umestila umetnika v evropski kontekst, v katerega s svojimi konstruktivističnimi stvaritvami dejansko spada, toda v zavesti večine izobraženih Slovencev se na uglednejših mestih kot Černigoj pojavljajo nekatera druga imena, ki bolj ustrezajo konvencionalnim predstavam o trpečem, narodu razdajajočem se umetniku. Zato močno dvomim, da bo Krečičeva nova knjiga o Černigoju kakorkoli spremenila obstoječa razmerja, saj kakšnih bistveno drugačnih ključev za branje in vrednotenje slikarjevega opusa ne prinaša. Piscu vsekakor velja vse priznanje za vztrajnost in marljivost pri odkrivanju in sestavljanju drobcev iz mozaika Černigojevega življenja in dela, skrbnost pri navajanju virov in študijsko vnemo pri zbiranju pričevanj med posamezniki, ki so umetnika bolje poznali, mu na tak ali drugačen način asistirali ter prihajali z njim v stik ob realizacijah konkretnih projektov, razstav in drugih njegovih zamisli. Povsem korektno razvija tudi svoje znane teze o razlikah med modernizmom in avantgardo, vleče vzporednice z drugimi pojavi in dogodki v slovenski likovni produkciji ter v skladu s svojo večkrat preverjeno deskriptivno naravnanostjo niza dejstva in podatke, ki so nedvoumen in hvalevreden rezultat zagnanega raziskovalnega dela. Tako mu uspe dokaj prepričljivo rekonstruirati domala vse etape umetnikove poti v poljudno sintezo biografije in monografije, pri čemer ima zahtevnejši bralec vendarle občutek, da je življenjepisni vidik prevladal kljub avtorjevim prizadevanjem, da bi se kar največ ukvarjal tudi s tistimi vprašanji Černigojeve umetnosti, na katera doslej stroka še ni našla zadovoljivih odgovorov.