Bršljanka je sunkovito obstala. »Ogenj!« je vzkliknila z drhtečim glasom. »Samo taborni ogenj je,« jo je poskusil pomiriti Jeremija. Bršljanka ni rekla ničesar več, temveč je počasi krenila naprej. Čez nekaj časa so zavili mimo dveh granitnih blokov, ki sta kakor orjaška stražarja vsak na eni strani obdajala stezo, in prispeli do kraja, obkroženega z visokimi skalami. Na sredi je pred ognjem čepela ženska postava. »Je to …« Pojoča kost, je nameraval vprašati Jeremija, toda ko se je ozrl h kragulju, ga ni bilo več. Ženska postava se ni zganila. Imela je črne lase, spletene v dve debeli kiti. Oblečena je bila v rdečo bluzo, dolgo modro krilo, rdeče nogavice in rjave sandale. Čez ramena si je vrgla ogrinjalo, sešito iz različnih živalskih kož. Ženska je bila pogreznjena vase in bilo je videti, kakor da spi. »Ste vi Pojoča kost?« Jeremija je oklevajoče stopil za korak bliže ženski. Toda ona se tudi zdaj ni z ničimer odzvala. »Kaj pa je?« je šepnila Bršljanka. »Ob ognju sedi neka ženska, vendar se niti ne premakne,« je povedal Jeremija. »Gotovo je pogreznjena v trans,« je rekla Bršljanka. 234