Eno uro kasneje, ko smo se že začeli spraševati, ali ni vse skupaj potegavščina in so se začele širiti zloslutne novice (da Jelinčič še vedno pije kavo na portoroškem letališču, da Jorasa ni doma, da prihajajo skini), sta se med nami kot strela z jasnega pojavila Marjan Podobnik in Danijel Starman. Previdno sta se ustavila tik pred Dragonjo, mi pa smo s kamerami, mikrofoni in fotoaparati lezli drug čez drugega, da bi jima lahko prisluhnili. Marjan je prizadeto povzel zgodovino svojih dolgoletnih neuspešnih naporov, da bi Jorasa naredil za polnopravnega državljana pravne države Slovenije. Politični levici se je moralo med tistim dolgim govorom zatikati nedeljsko kosilo, Drnovšek je trpel v vicah, Janša, Rupel, Bavčar in Mate so se že cvrli v peklu. Z žarečimi očmi in drhtečim glasom je nam, volilcem in neobveščenim tujcem, za katere je stiskal nekakšen zbornik v angleščini, Podobnik pojasnjeval, zakaj je Zavod 25. junij zadnja obramba slovenstva na naši južni meji. Danijel Starman je njegovi pripovedi dodal pravne razsežnosti: iz velike odvetniške aktovke je povlekel v zajeten šop papirjev sfotokopirano odločbo slovenskega sodišča, ki je Jorasu dovolilo, da odstrani cvetlična korita, in nam jo pomolil pod nos. Poslikali in pofilmali smo jo z vseh strani, medtem ko nam je Podobnik razložil bojni načrt. »Tukaj bo stala tribuna,« je odločil, »imeli bomo slovensko glasbo,« vendar »mi ne bomo žalili in provocirali, Zavod 25. junij se vnaprej ograjuje od vseh žalitev in provokacij«.