Ubijajo naše otroke! V petek zjutraj je pred starši in sorodniki, ki so se zbrali v dvorani kulturnega doma, nastopil zdravnik Leonid Rošal, ki je posredoval v pogajanjih med teroristi in oblastjo med zajetjem talcev oktobra 2002 v Moskvi. Rošal je povedal, da se je z napadalci po telefonu nazadnje pogovarjal ponoči. »Razmere so resne, to so zelo surovi ljudje,« je dejal s tihim in odločnim glasom. »Zdravstveno stanje otrok je zadovoljivo, brez hrane in vode lahko zdržijo še nekaj dni,« je povedal ugledni otroški zdravnik, ki je obenem starše skušal pomiriti, da so reševalne ekipe že pripravljene , da je zdravil dovolj. Na trgu pred kulturnim domom je bilo čutiti vse večjo napetost. Ure so tekle, ženske so začele kričati, jokati. »Naredite nekaj, rešite naše otroke, naredite, kar zahtevajo teroristi!« so vpile starke in od bolečine strte matere. Med ljudmi so se kot ogenj razširile govorice, da teroristi ubijajo moške in da je vsa telovadnica zaminirana. »To niso teroristi, niti banditi, ampak fašisti. Fašistov ne zanimajo drugi, niti lastna mati, oni mislijo samo nase,« je z drhtečim glasom dejal 78-letni Boris Suadov. »To so zveri! Jaz imam tam hčer in vnukinjo,« je kričala Zarema in med hlipanjem ponavljala, »to je nevzdržno«. Usodni trenutek se je bližal. Pet minut čez trinajsto je odjeknila prva eksplozija. Potem druga, ljudi je zajela panika, kričali so: »Začel se je napad, ubijajo naše otroke!!!! Bog, pomagaj nam!« Stala sem na trgu, za trenutek paralizirana in gledala prestrašeno, šokirano množico moških in žensk. Nad nami so se pojavili helikopterji, iz šole se je dvigal dim, streljanje je postajalo vse silovitejše.