»Dmitrij Fjodorovič,« je nenadoma zavpil Fjodor Pavlovič z glasom, ki skoraj ni bil več njegov, »če bi le ne bili moj sin, še to minuto bi vas pozval na dvoboj … na pištole, na tri korake razdalje … čez rutico, čez rutico!« je končal in teptal z obema nogama. Stari lažnivci, ki so vse življenje igrali komedijo, imajo vendarle trenutke, ko jih vloga tako zanese, da kar zares trepečejo in jokajo od razburjenja ne glede na to, da bi lahko še tisti mah (ali najdalj sekundo pozneje) šepnili sami sebi: »Saj vendar lažeš, nesramnež stari, saj si vendar tudi zdajle komedijant, kljub svoji 'sveti' jezi in 'svetemu' trenutku jeze.« Dmitrij Fjodorovič je strašno mrko in z neizrekljivim zaničevanjem pogledal očeta. »Mislil sem … mislil sem …,« je spregovoril nekam tiho in obrzdano, »da pridem z angelom svoje duše, s svojo nevesto v domači kraj, da ga bom negoval na stare dni, pa vidim samo razuzdanega pohotneža in podlega komedijanta!« »Na dvoboj!« je spet zavpil smešni starec, da mu je kar glasu zmanjkovalo in mu je pri vsaki besedi slina škropila iz ust. »Vi pa, Pjotr Aleksandrovič Miusov, vedite, gospod, da nemara v vsem vašem rodu ni bilo bolj vzvišene in poštene – slišite, poštene ženske, kakor je ta, ki ste se jo pravkar drznili imenovati 'bitje'! In vi, Dmitrij Fjodorovič, ste zaradi tega 'bitja' zapustili svojo nevesto in ste potemtakem sami sprevideli, da tudi vaša nevesta ni vredna njenega podplata – vidite, takšno bitje je to!« »Sramota!« se je mahoma iztrgalo očetu Josifu. »Sramota in žalost!« je tedajci vzkliknil Kalganov s svojim otroškim, od razburjenja drhtečim glasom, potem ko je ves ta čas molčal.