Povem vam četrto zgodbo: V Blatni Brezovici danes ni mojstrov, ki bi gradili kozolce ali jih profesionalno obnavljali. Vsaj tako pravi Lahova mama, najstarejša prebivalka v kraju. Pa so vsaj v širši občini tesarji - krovci (cimpermani), ki bi znali sestaviti stegnjenca ali toplarja? Odgovor, ki sem ga dobil na Območni obrtni zbornici na Vrhniki, me je pripeljal k Bučarjevim v Smrečje 31 a. Gospodar Marjan Treven ima v okviru svojega s. p. v opisu del med drugim tudi »gradnjo in obnovo kozolcev«. Čakalo pa me je prijetno presenečenje. Dogovorjeni intervju se je namreč spremenil v sproščeni klepet o stavbni dediščini pri nas. Pa ne samo to. Ker je bilo govora o kozolcih, sem pričakoval starejšega gospoda, ki počasi zapušča obrt. V svoj dom pa me je povabil gospod dobrih tridesetih let (vsekakor manj kot štirideset), ki mu tudi svetovni splet ne njemu ne drugim v družini ne pomeni ovir za pridobivanja informacij. Ne za posel ne za prosti čas. Žal tudi on ni (še) imel priložnosti, da bi gradil ali obnavljal kozolce v Blatni Brezovici. Samo ostrešja na hišah. Skupaj sva listala po knjigi Slovenski kozolec avtorjev Jake Čopa in Toneta Cevca. Podrobneje mi je razložil tehnične posebnosti raznih tipov kozolcev, način izdelave in postavitve. Večino izrazov iz stroke nisem poznal. Na tak način sem bil deležen teorije iz gradnje kozolcev. Iz njegovih ust je se je slišalo kot pesem. Hočem reči zelo preprosto za nekoga, ki se na to spozna: izbor lesa, v katerem letnem času je drevo padlo in kje, izbor proporcev dolžina - širina – višina, diagonale, preklade, vezave križev, čas postavljanja in način, bogastvo okraskov itn. … N. N.: Kako ste začeli z izdelavo kozolcev? M. T.: Prvo naročilo sem dobil za: »Bi ti vezal en majhen kozolec?« Pa sem si ogledal en kozolec, pa potem drugega in tretjega. In prevzel tisto, kar mi je prav prišlo pri izdelavi. Problem pri majhnih kozolcih je najti pravo razmerje, da sodi v te kraje. Npr. primorski kozolec je zelo ozek in zelo visok (4 m x 6 m). N. N.: Pravo naročilo? M. T.: Tisti kozolec v Horjulu. Bolj majhen (6 m x 4 m). Lani je bila fotografija objavljena v Našem časopisu. Po teh hribih je še veliko kozolcev. V glavnem jih popravljamo, prekrijemo strehe, rešimo diagonalo, podpremo, zamenjamo late. Veliki kozolci so zrasli še pred drugo vojno. Takih se rabi več. Manjši kozolci pa bi šli za med. In takih je malo. Še vedno listava po knjigi. N. N.: Ljudje niso motivirani, da bi ohranili kozolce? Ne samo stegnjenci, tudi toplarji se podirajo … M. T.: A veš, da je taka streha 500 kvadratov, kakšen strošek je?! Pa če hočeš dati opečno kritino… Vse je odvisno od zavesti gospodarjev. N. N.: … kozolec je slovenska posebnost …?! M. T.: Kdo je to rekel? Saj ga poznajo tudi drugi … N. N.: No, ja. Poznajo od alpskih dežel pa tja daleč na vzhod … Različnost oblik in izvedb na tako majhnem prostoru je tista posebnost, ki nas ločuje od drugih. M. T.: Včasih cimpermanom ni bilo pomembno, kaj delajo, ampak da delajo. Če je bila dobra hrana (no, tudi plačilo), je bil kozolec dobro narejen. In vzeli so si čas za dodatno okrasje: rozeta, roke, razpelo itn. … Kozolec je pri bogatih gospodarjih pomenil prestiž in cimpermani so ljubosumno skrivali znanje drug pred drugim. Še pred drugo vojno so vsi delali »na maso«, na dolžinsko letev (lajšto), s katero so si pomagali pri delu. Ni bilo večje sramote, kot če so jo mojstru tekmeci malce skrajšali in mu zato »kozolec ni šel skupaj«.