Bogati Zahodnjaki sicer ne moremo soditi o kakovosti življenja 1,2 milijarde prebivalcev in prav tako ne o ureditvi pao-sjao (dobesedno: »na račun pisarniških izdatkov«), ki bi jo lahko prevedli kot »znajdi se«. Ker sem si izbral zgodovino počivajočega človeštva, je sju-si zame eden najpomembnej- ših in najbolj zadovoljivih obredov v življenju Kitajcev po letu 1949; v ustavi je v 49. členu zapisan takole: »Delavci imajo pravico do sju-sija.« Siesta, kot so jo uzakonili za prebivalce mest, pozimi ji namenijo dve uri in v vročih poletnih dneh tri ure, zbuja pri delavcih večno navdušenje in jo imajo za enega največjih socialističnih uspehov v industrijski družbi. Delavci spijo na kupu v drevesni senci ali ob toplem stroju, pisarniški uslužbenci, kadar si v pisarno niso prinesli postelje od doma, tako kot pri Ljudskem dnevniku, pa na šafi (iz arabske zofe, ene redkih besed, ki so si jo Kitajci sposodili iz kakšnega tujega jezika).