Tiananmen. Večina zahodnjakov najprej pomisli na smrt več sto študentov in ne na nebeški mir. Največji trg na svetu je novodobna kitajska pridobitev, saj država z večtisočletno dinastično tradicijo ni poznala množičnih ljudskih zborovanj in ni potrebovala takšnega prostora. 440.000 kvadratnih metrov s kamnitimi ploščami prekrite površine brez kančka drevesne sence je Peking dobil šele leta 1958, krasi pa ga zgolj 38 metrov visok obelisk, posvečen ljudskim herojem. V zavest celotnega sveta se je zapisal pred dvema desetletjema, natančneje 4. junija 1989, ko se je komunistična oblast po skoraj dvomesečnem študentskem protestu odločila z vojsko utišati revolt. Uradno 241 mrtvih demonstrantov in vojakov ter prav tako uraden izbris dogodka iz kitajske zgodovine je še vedno tamkajšnja percepcija precej konfuznih protestov, ki so se začeli kot žalovanje za Hu Yaobangom. Ta je študentom prirasel k srcu dobri dve leti poprej, ko ga je simpatiziranje z njihovimi željami po demonstracijah decembra 1986 stalo položaja generalnega sekretarja komunistične partije. Ko se je na večer Hujevega pogreba na Tiananmenu zbralo sto tisoč ljudi, so jih prevevale zahteve po koncu vladnega avtoritarizma, ekonomskih spremembah in političnih reformah, a nepovezano in brez nekega osrednjega vodstva. Prava »okupacija« trga se je začela skoraj mesec kasneje, sredi maja, ko je več sto študentov začelo gladovno stavko z zahtevo, da se vodstvo države sestane z njihovimi izvoljenimi predstavniki in ne tistimi iz uradnih študentskih organizacij. Za nekatere analitike je bil prelomni trenutek solidariziranje mnogih Kitajcev z gladovno stavkajočimi, ki jih je bilo iz dneva v dan vse več tudi med protestniki drugod po državi. Za druge je partijska trda linija premagala zmerneže, vključno s takratnim generalnim sekretarjem KP Zhao Ziyangom, posredno zaradi obiska sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova. Šele začeta gladovna stavka je namreč zaradi številnih tujih medijev, ki jih je Kitajska povabila, da spremljajo obisk, dobila izjemen odmev na Zahodu z okrepljenimi pritiski na pekinške oblasti, ki med protestniki niso ostali neopaženi. V kombinaciji s takratnim zatonom komunističnih režimov po svetu je bila ocena zahodnih poročevalcev že po prihodu vojske s tanki, da nasilje ne bo bistveno preseglo obračuna s protestniki v letu 1976, izrazito naivno. Šlo je za panični strah režima, ki zagotovo ni opravičljiv, je pa razložljiv.