Domov sem se vračal v zelo pozni uri, in nikar ne recite, da sem ga imel kak kozarček preveč pod lasmi – bistva moje zgodbe to tudi ne bi prav nič spremenilo. Pot me je vodila skozi park, mesečina je lila med drevjem. Ni se mi dalo mnogo ozirati, a ko sem za trenutek postal, da bi si prižgal cigareto, mi je pogled ušel po prehojeni poti – in zastal mi je dih: bilo je, kot da se je ločil kos mesečine in mi sledil med temnimi drevesnimi sencami. Moje uho pa je ujelo grozljivo sikajoč šepet: