Roberto je bil v pogovoru o zvezah med škofijo in zapatisti zadržan, ker te zveze uradno ni. Dal pa mi je naslov nekega svojega kolega v Ocozingu, vasi na robu Lacadonske džungle tri ure vožnje z avtobusom južno od San Cristobala. Prijetna svežina se hitro sprevrže v vročino in potem iz džungle zaveje zrak, za katerega se zdi, da ni bil nikoli hladen. Miguel je bil veliko bolj podoben kmečkemu hlapcu kot pa dominikanskemu fratru. Zarjavel obraz in lopataste roke so izdajale človeka, ki zelo malo časa preživi v meditaciji za samostanskimi zidovi. Izpod prijetnega ventilatorja v kavarni nasproti požgane mestne hiše me je odvlekel najprej v vročino predmestja in potem v vlago gostega podrastja. »Tukaj boš videl, zakaj je treba streljati.« Ob kočah iz kartona, pločevine in bananinih listov so se premetavali otroci, Miguel pa je hladno našteval. »Polovico jih umre takoj. Ostali pa počasi od črevesnih bolezni ali infekcij, ki jih sicer znajo zdraviti od devetnajstega stoletja. Živijo od ene tortille in pesti fižola na dan. To je vse.« Indijanski koži bi težko očitali, da nima barve, vendar se je tudi mojemu neukemo očesu zdelo, da zazna bledico, ki obeta smrt. »V vodi, ki jo pijejo, so amebe, gliste, črvi, kolera, vse, kar hočeš.« Povzpela sva se na hrib, on hitro kot mačka, jaz sem se počasi in previdno izmikal gomazenju pod nogami. Džungla je smešna in strašljiva. Iz enega drevesa raste drugo drevo, okoli obojih se je ovilo gnezdo ovijalk, iz te gmote rase grm, na vrhu grma pa čepi rdeč ptič s plavim čopom. Miguel je pokazal proti zelenemu morju listja, ki se vije proti Gvatemali. »Na vsem tem področju ni niti ene naprave za čiščenje pitne vode, niti ene bolnice.« Ves denar, namenjen za razvoj infrastrukture v revnih področjih Mehike, konča v žepih politikov. Ko je guvernerju Chiapasa, najrevnejše mehiške zvezne enote, začelo goreti pod nogami, je preprosto spakiral kovčke in se preselil v svoje stanovanje v New Yorku. Vendar se je džungla revežev maščevala vojski bogatih. »Vlada je v paniki naredila katastrofalno potezo. V džunglo je poslala vojake z osrednje planote, iz puščav na severu in iz obmorskih letovišč. Ko so se ponoči znašli v tropskem gozdu, jih je popadel otroški strah pred temo. Džungla je ponoči včasih strašljiva še za nas. Ti fantje pa so v vreščanju papig slišali zapatistične formacije, v šelestenju, ki ga povzročajo igvane, plazeče se gverilce in v vsaki drevesni senci zakrinkanega indijanca.« Mogočna vojska, ki elegantno paradira po kolonialnih mestih osrednje planote je obstala pred vsakim potokom, ker je v njem videla pirane. »Pozabili so jim povedali, da v Lacadonskih rekah ni piran. Imamo samo kače in nekaj od tistih dvesto jaguarjev, kolikor jih je še ostalo na svetu.« Miguel se je bal, da Chiapas čaka ista usoda kot indijance v Gvatemali, kjer se je oblast odločila, da jih bo preprosto izbrisala in na njhovem ozemlju pustila samo požgano zemljo. »Govoril sem z mnogimi ljudmi, ki so pribežali iz Gvatemale. Tam vojska obkoli cele regije in pobije vse indijance od otrok do starcev. Gvatemala bo ostala brez ene same domorodske vasi.« Salinas je vojsko ustavil v trenutku, ko še ni začela mleti civilnega prebivalstva in se še ni navadila na podobe razrušenih vasi.