»Vsi smo na istem,« je rekel predsednik uprave Gorenja Franjo Bobinac, ampak on se ni nikoli srečal s stiskami, kot se je na primer delavka, ki nam je napisala naslednje pismo: »Pravkar sem prišla iz mesta, kjer sem oddala prošnjo za otroški dodatek in štipendijo za sina. Iz ministrstva so mi poslali obvestilo o cenzusu, ki je za matere samohranilke 399 evrov na osebo (bruto), in je to tudi cenzus za štipendijo. Gre za dohodek iz lanskega leta, letos pa je moj dohodek drastično padel in moram preživeti s plačo, ki se giblje med 380 in 420 evri na mesec, in to ne zanima nikogar. Imam pa še eno smolo. Lani sem pri časopisu prejela praktično nagrado v vrednosti 1333 evrov, in čeprav to ni bila denarna nagrada, se šteje kot dohodek, kar mi prinese na mesec celotnih 100 evrov. In zdaj mi grozi, da bo moj sin ostal brez štipendije. Je v internatu, cena je 200 evrov, stroški mojega stanovanja znašajo več kot 300 evrov, moja plača pa je od 380 do 420 evrov. Zadnje dni sem se fizično vsaj deloma pobrala, da vsaj na bolniško ne grem več, ker si ne upam, me pa psihično tako zdeluje, da ne spim, ne jem… Najbolj žalostno je, da tako na dnu nisem bila niti takrat, ko sem ostala sama s petimi otroki. Smo imeli vsaj otroški dodatek pa preživnino. Zdaj sva sama in se deli na dva. Cenzusi so za nazaj, živeti je treba pa naprej. Od danes naprej umiram, kako bom, če bom, živela, odločajo drugi.« Delavka s 30 leti delovne dobe. Strošek dela. Resnična zgodba, ki bi jo lahko napisale številne delavke, ne le v Gorenju. Avtorica omenjene zgodbe dela v podjetju na Gorenjskem.Roparski kapitalizem