Kozole predstavlja v središču svojega odrskega prvenca, postavljenega v razčlovečeno mestno spalno naselje, statistično prevladujoči tip potencialnega samomorilca, petinštiridesetletnega značilnega »maminega razvajenčka« Martina. Ta je »osamljen« in »v kronični depresiji« (kot ga opredeli avtor), saj ga je zapustila žena in je tudi s sosedi sprt (preobčutljiv je za zvočno nasilje in vsakršno kršenje hišnega reda), pa tudi za službo v vložišču tujega veleposlaništva je nenehno v strahu, saj le s skrajnimi napori komaj streže zahtevam vse bolj tehniziranega pisarniškega poslovanja. Martina kot kandidata za enega od »šeststo, sedemsto samomorov letno« (po besedah Dežurnega psihiatra) spremljamo v značilni »ekstremno« mučni nočni stiski, od uvodnega omahljivega predsmrtnega zrenja v globočino z balkona v 11. nadstropju, mimo za nadaljnje dogajanje ključne odločitve za (odrešilni) klic v stiski, do nepričakovano tudi neposrednega srečanja s študentko psihologije Tino, ki se je prvič brez mentorja ob telefonu srečala s konkretno nalogo ter v navalu čustev takoj drastično prekršila pravila službe in sama odhitela na Martinov dom. Dolga in mučna skupna noč do »odrešilnega« jutra, ki se ji na Tinino željo kmalu pridruži njen fant Aco, se za protagoniste (vsaj začasno) sicer srečno prevesi v novo obetavno jutro. Se pa ob Martinovi očitno nerešeni življenjski stiski presenetljivo boleče razpoči in kritično izriše še Tinina stiska, ki izvira iz nepričakovano razkrite neiskrenosti v razmerju z Acom (izkaže se, da ima tudi on poskus samomora za sabo), a tudi iz strahu pred odgovornostjo za usodo drugega nočnega sogovornika, s katerim je rutinski pogovor zaradi nedoktrinarnega naprezanja za Martina neodgovorno prekinila.