Seveda novodobni pospeševalci zgodovine svojih ideoloških predhodnikov nikakor ne vidijo v kakšnem Marxu, Trockem ali celo v teoriji odnosov med državami blokovskega socializma, čeprav teorije mednarodnih odnosov, ki jih oblikujejo, definitivno zrcalijo torijo omejene suverenosti takoimenovane "socialistične skupnosti" (tam denimo "enotna fronta boja proti kapitalizmu", teorija "naravnega zavezništva", razvijanje "splošnih zakonitosti" socializma, videnje samih sebe kot edinega "garanta miru in zaveznika vseh naprednih sil", zahteva, da njihov model upoštevajo vse ostale države, proletarski internacionalizem ter bratska in vzajemna pomoč kot njegov izraz itd.). Njihovo sklicevanje sega prej v lastno tradicijo, ki jo tako radikalno spreminjajo in prirejajo trenutnim okoliščinam. Še posebej ameriška politična tradicija je v tem procesu drastično preinterpretirana. Paradoks je, da ta preinterpretacija izraža politične toerije, ki so v Zahodni Evropi vladale v tridesetih letih 20. stoletja. Skratka, interpretacije zrcalijo mišljenje avtorjev kot so Carl Schmitt, Erns Jünger in podobni, ki so oblikovali mišljenje genracij v času nacionalsocializma in druge svetovne vojne. Obenem le to kombinirajo z levičarskimi nazori o svetovni revoluciji iz istega časa. Na pladnju potem dobimo čudno mešanico zahodnoevropskeih teorij 20. stoletja, levoradikalnega mišljenja svetovne revolucije in teorij, ki so pripomogle k temu, da je velik del Evrope potonil v totalitarne sisteme.. Čeprav je očitno, da je G. W. Bush v zunanji politiki eden največjih trockistov našega časa, pa ideološki zagovorniki njegove politike, takrat, ko iščejo legitimizacijo, posegajo po zgodnji ameriški tradiciji, denimo po A. Lincolnu itd… in trdijo, da je vojna v Iraku podobna osvobajanju sužnjev v južnih kolonijah in da gre za lincolnovsko obljubo, da "vladavina ljudstva, z ljudstvom in za ljudstvo" ne bo nikdar izginila.