Če moram biti na tem spisku, upam, da bom zapisana na prvem mestu, je vzdihnila gospa Božica Ahec. Obe roki je položila na mizo in glavo naslonila v laket. Če bo njena zadnja želja izpolnjena, bo rdečelična Belokranjka po tridesetih letih dela za božič na cesti. »Preživljamo agonijo,« jo je dopolnila kolegica Zorica Matko. »V tej tovarni sem začela delati, še preden sem dopolnila šestnajst let. Imam dvaintrideset let delovne dobe. Zdaj je vsega konec.« Najkasneje marca 2009 bo njeno delovno mesto ukinjeno.Z gospema Ahec, Matko in njunimi sodelavci smo v sredo dopoldan sedeli v opustelem okolju metliške konfekcijske tovarne Beti Moda. Velika tovarniška poslopja so samevala, le tu in tam so se odprla vrata in postava je zdrsnila skoznje. V tovarniškem zraku je visela tišina. Pred kratkim, okoli dneva mrtvih, je po hodnikih in proizvodnih dvoranah zakrožila novica, da bo podjetje likvidirano. »Da se bo to zgodilo, smo slutili že nekaj mesecev,« je povedala Božica Ahec. »Ampak jaz sem upala do zadnjega, da se ne bo.« Pripovedovala je o šivalnici, prostoru, v katerem je s kolegicami pustila mladost. »Včasih je v njej brnelo toliko strojev, da niste slišali ničesar drugega. Zdaj je pol dvorane temne. V drugi polovici le tu in tam nad kakšnim šivalnim strojem gori luč. To je vse...Dogaja se nam psihična vojna,« je skozi košate brke zamrmral Anton Klemenčič in se pogladil po modrem delavskem kombinezonu. »Zahtevali smo garancijo, da bomo dobili vsaj odpravnine, vendar je nismo dobili. Izvedeli pa smo že, da na borzi za nas dela ne bo.« Regijski zavod za zaposlovanje je delavkam in delavcem Beti Mode že dal vedeti, da za starejše tekstilce primernega dela ni. Namesto tega jih spodbujajo k odkupu šivalnih strojev in odpiranju obrti.Gospod Klemenčič je prepričan, da bi tovarna lahko delala še naprej, vendar je, kot pravi, želja po »ekstra dobičkih« svetovni trend. Božica Ahec pravi, da so jim ves čas, ko je tovarna ugašala, dopovedovali, da je šivanje predrago. »Minuta našega dela stane petnajst centov, minuta šivilje na Kitajskem pa pet centov,« je zavzdihnila. Ob tem je ironična včerajšnja novica, da so se zaradi recesije začele zapirati tudi tovarne v obalnih regijah Kitajske.Kljub domnevni nekonkurenčnosti, pravijo delavci, pa tovarna ni delala z izgubo, naročil in dela je bilo dovolj. Večina delavcev je v zadnjem času prejemala zajamčeno minimalno plačo, ki znaša 380 evrov neto na mesec. »Vseeno smo radi delali. Naša skladišča so polna, vendar se je slovenska država tekstilni dejavnosti že zdavnaj odpovedala,« je rekla Zorica Matko. »Da smo šivali kakovostne izdelke, pa ne zanima nikogar.«Račun se ne izideOdpuščeni delavci, s katerimi smo govorili v zadnjem tednu, so v očeh nosili nenavaden mir. Če ljudi, ki so v tovarnah pustili tako rekoč vse svoje življenje in so ob njih zoreli kot ob otrocih, vprašate, kaj občutijo ob njihovi likvidaciji, se bodo tiho nasmehnili. Ko začnejo pripovedovati, se pripoved ne ustavi. Pravo vprašanje je, česa ne občutijo. »Trenutno sem razočarana. Delala sem dvaindvajset let, med vikendi, ponoči, nič mi ni bilo težko. Zdaj že nekaj tednov stojim pred vrati podjetja in čakam na odpravnino,« se je po vranje črnih laseh pogladila Vesna Popovič, nekdanja delavka kranjskega tekstilnega podjetja IBI. Podjetje je v likvidaciji že od poletja, delavci pa se bojijo, da denarja ne bo. Likvidacijski upravitelji jim vsak teden obljubljajo, da jim bodo denar izplačali, ko bodo prodali stroje in drugo opremo. Vesni Popovič takšna obljuba ne pomaga. Je samohranilka, od zavoda za zaposlovanje prejema 420 evrov. »Dvesto evrov plačam kredita, približno dvesto osemdeset pa za položnice...« Račun se nikakor ne izide. »Otrok hodi v šolo in nikakor ne sme biti prikrajšan,« pravi gospa Popovič. »Ne dovolim, da bi se počutil revnega!« Njena kolegica Vikica Kondič pravi, da je njihova edina sreča v tem, da jih je delo v IBI naučilo pridnosti in marljivosti. Vendar ni nujno, da bo takšna referenca pomagala. Tudi na kranjskem zavodu za zaposlovanje dela za tekstilne delavce, ki so v tovarne prvič stopili pred dvema ali tremi desetletji, ni. »Pišem prošnje, hodim na razgovore, izhoda ni videti,« je prhnil nekdanji vodja izmene in sindikalist v IBI Mirko Jagodic. V tovarni je delal osemnajst let.Pogovor, ki je potekal v bifeju le dvajset metrov od tovarniškega poslopja, je obenem razkril razočaranje nad oblastjo. »Politika bi lahko likvidacijo IBI preprečila,« je prepričan Jagodic. Kot je videti, je tovarna žrtev spretnih, na pol prikritih preprodaj, katerih cilj je bil dokopati se do zemljišča v središču Kranja, na katerem stoji tovarna. To je vredno nekajkrat več, kot je znašala kupnina za podjetje. Kranjska občina obravnava pobudo za spremembo namembnosti zemljišča – da bi lahko na njem zgradili stanovanja. »Ne verjamem nikomur več,« je dejala gospa Popovič. »Zaupam lahko samo še svojim rokam.«Te igre bo konecFinančna kriza, ki se po napovedih seli v realni sektor, je po mnenju odpuščenih delavcev zgolj alibi lastnikom, da so tovarne zaprli. Tisti, ki so že dlje načrtovali odpuščanje, so v krizi prepoznali priložnost. »Pri nas zagotovo nismo delali z izgubo,« je v sredo popoldan dejal eden od bolje obveščenih delavcev izolskega Mehana, ki zaradi previdnosti ob iskanju nove službe ni dovolil objave svojega imena. Tudi Mehano, tovarna igrač z dolgoletno tradicijo, je pred tednom dni napovedal likvidacijo. Na cesti bo ostalo vseh sto štirideset delavcev. V zgodovino bodo z enosmernimi vozovnicami odpeljali legendarni električni vlakci, pisali jo bodo otroški pisalni stroji – v zadnjem času že otroški prenosni računalniki, na katerih so se pisarniško opismenjevale generacije otrok. Letošnji božič bo zadnja priložnost za njihov nakup. »Smo daleč od pravne in daleč od socialne države,« je dejal naš sogovornik. Odpeljal nas je na hrib visoko nad Izolo, od koder je bilo videti celotno tovarniško območje. Šele z vrha je postalo očitno, da stoji povsem blizu obale. »To zemljišče je lastnik namenil za prodajo,« je prepričan. Ko bo turistična dejavnost prebrodila težave, ki se za prihodnje leto šele napovedujejo (obenem bo to težava tudi za nove brezposelne na Obali, saj ne bodo mogli računati niti na sezonska dela), bodo lahko vzcveteli novi hoteli. »Zadnja leta se ni več vlagalo v razvoj, nevzdržne razmere v tovarni pa so delavce spodbujale k odhajanju. Finančna kriza je prišla kot naročena,« pravi naš sogovornik.Predsednik Zveze svobodnih sindikatov mag. Dušan Semolič opozarja na kaotičnost informacij, ki krožijo v času recesije. »Nekateri delodajalci bodo krizo skušali izkoristiti kot alibi. Vanjo bodo skrili lastne interese in se igrali s številkami. Napovedujejo od trideset do petdeset tisoč novih brezposelnih, kot da smo branjevke na trgu.« Semolič je prepričan, da je kriza posledica pohlepa lastnikov kapitala po dobičku. »Veljala je dogma, da kar je dobro za kapital, je dobro za ljudi. Izkazalo se je, da to ne drži. Pozabili so na življenja delavcev. Našli so milijarde evrov za reševanje inštitucij, jemljejo pa jih delavcem.« Semolič priznava, da bo v času krize sindikalni boj težji, saj bodo nekatere panoge dejansko zašle v težave. »Zmanjšanje proizvodnje v svetovni avtomobilski industriji že pljuska tudi v Slovenijo,« omeni zgolj najbolj očiten pojav. Vendar, opozarja, to še ne pomeni, da morajo delavci na cesto.V Revozu, denimo, so proizvodnjo zmanjšali, vendar hujših posledic za delavce za zdaj ne pričakujejo. Predsednik tamkajšnjega sindikata Slavko Pungeršič je zvenel optimistično. »Imamo srečo, da izdelujemo manjše, cenejše avtomobile, katerih prodaja najverjetneje ne bo tako drastično upadla,« je pojasnil. »Trenutno praznimo skladišča, računamo pa, da se bo spomladi intenzivnost proizvodnje spet povečala.« Štirideset delavcev, ki so doslej izgubili delo v Revozu, je imelo pogodbe sklenjene za določen čas. Nekateri med njimi so morali zapustiti tovarno pred iztekom pogodbe, vendar Pungeršič zagotavlja, da bodo dobili plačilo tudi za manjkajoče mesece. Pravi tudi, da bodo delavci v regiji lahko našli drugo delo, saj je prostih delovnih mest dovolj, predvsem pri zasebnikih in obrtnikih. »Kaj se bo dogajalo prihodnje leto, ne ve pravzaprav nihče, mi pa upamo, da se bo dobro izteklo,« pravi.Semolič ob tem opozarja, da pogosto slišani izgovori, da bodo delo izgubili »zgolj« zaposleni za določen čas, ne morejo biti olajševalna okoliščina. »Za nas to ni tolažba. Delavec je delavec. V kriznem času so prav negotove oblike dela najbolj ranljive...V Sloveniji je delovno razmerje za nedoločen čas še relativno dobro zaščiteno in ti delavci se v evidencah brezposelnih pojavijo redkeje. V kriznem obdobju pa je treba biti pozoren na druge oblike zaposlovanja,« pravi dr. Ivan Svetlik s Fakultete za družbene vede (z njim smo se pogovarjali, še preden je bil predlagan za kandidata za ministra, op.p.). »Da ne bodo podaljševali pogodb, si delodajalci štejejo v olajšavo, vendar ta argument ne zadostuje.« Delež zaposlenih za določen čas in z drugimi »fleksibilnimi« oblikami zaposlitev, s pogodbenim in študentskim delom, se v Sloveniji bliža dvajsetim odstotkom. Veliko delavcev s fleksibilnimi oblikami zaposlitve je v tak položaj prisiljenih, delodajalci pa vedno znova najdejo načine, kako delavca na takšni distanci, kljub zakonskim omejitvam, ohranjati iz leta v leto. Več tovarn najema delavce tudi od agencij za zaposlovanje. »Za delodajalce so takšne oblike zaposlovanja nekakšno 'darilo države', pravzaprav gre za subvencijo dela,« opozarja Svetlik. »Delodajalcem je v tem primeru olajšano tudi odpuščanje, saj ga izpeljejo enostavno s prenehanjem pogodbe. Za delavce pa je to prav tolikšen življenjski problem. Njihov socialni položaj je že sicer ogrožen, saj imajo težave z reševanjem stanovanjskega problema, v poslovanju z bankami, težko karierno napredujejo.«Tujci na udaruKot so ob lanskih vseevropskih demonstracijah v Ljubljani objavili sindikati, so delavci v deprivilegiranem položaju v vseh državah zahodnega sveta. Prejšnji petek so bili objavljeni podatki, da se je število brezposelnih v ZDA oktobra povečalo za 240.000. Stopnja brezposelnosti je narasla na 6,5 odstotka, kar je najvišja vrednost v zadnjih štirinajstih letih. V Evropski uniji je bila septembra brezposelnost sedemodstotna. V Sloveniji se je oktobra število brezposelnih oseb na republiškem zavodu za zaposlovanje v primerjavi s septembrom povečalo za 5,6 odstotka, na 62.621, število na novo prijavljenih brezposelnih pa je za 2,6 odstotka višje kot v enakem obdobju lani. Na splošno je število brezposelnih sicer manjše kot oktobra lani. Slovenija je v zadnjih letih beležila upadanje brezposelnosti.Profesor Svetlik pravi, da so sezonska nihanja, zlasti pred koncem leta, ko podjetja ne zaposlujejo novih delavcev, običajna, vendar se lahko v večjem številu brezposelnih odraža tudi napovedujoča se gospodarska recesija. Ugodni trend zmanjševanja brezposelnosti, ki ga je Slovenija beležila zadnjih deset let – po letu 1998, ko je bila 14,5-odstotna, se je brezposelnost do lanskega leta enakomerno zmanjševala do 7,7 odstotka –, se utegne zaustaviti. Slovenija je po osamosvojitvi sicer preživela že dve obdobji štirinajstodstotne brezposelnosti. »Države v Evropi doživljajo tudi do dvajsetodstotno brezposelnost in preživijo,« pravi Svetlik, vendar pri tem opozarja, da odpuščanje ni smotrno, če bo kriza kratkotrajna, saj bo ob povratku naročil delodajalcem manjkalo delavcev, ki bodo medtem našli delo drugje, ob tem pa bodo s seboj odnesli tudi znanje.Pred prvim novembrom so odpuščanje napovedali v Elanu. Na cesto bo šlo sto osemdeset ljudi oziroma petina vseh zaposlenih, vendar seznam še ni sestavljen. Zaposleni se v strahu za službe nočejo izpostavljati in neradi govorijo z novinarji. »Delavci si želijo, da bi bil postopek končan čim prej,« nam je povedal predsednik tamkajšnjega sindikata Dušan Ferjan. »Ne ve se, kdo bo moral na cesto, in takšno stanje negotovosti je nevzdržno. Zato upamo, da bi se dalo postopke izpeljati že v štirinajstih dneh.« Ferjan pravi, da računajo tudi na zmanjševanje števila delavcev z upokojevanjem in drugimi »mehkimi« metodami. Če pa si bodo presežni delavci, ki se ne bodo upokojili, našli delo drugje, jih bo ob povratku naročil, ko se bodo smučišča polnila kot običajno, težko vrniti v proizvodnjo smuči.Sindikalisti z območij, oddaljenih od razvitejšega centra Slovenije, s katerimi smo govorili v zadnjem tednu, so nas obenem opozorili, da ni vseeno, v kateri regiji pride do odpuščanja. »Šeststo novih brezposelnih v Ljubljani je manjši problem kot sto brezposelnih pri nas,« je dejal sindikalist iz Metlike Slavko Majzelj. Profesor Svetlik pravi, da rešitve ne gre iskati v selitvi delovne sile, temveč v prekvalifikaciji oziroma dolgoročnem dvigu izobrazbe. »Težave bodo najbolj izrazite tam, kjer so bili proizvajalci v najtežjem položaju, zato je kriza lahko tudi priložnost za tehnološko prestrukturiranje.« Svetlik opozarja, da je izobrazbena struktura delavcev v Sloveniji neustrezna – zgolj dvajset odstotkov jih ima več kot srednješolsko izobrazbo, medtem ko je na Finskem takšnih štirideset odstotkov.Napovedi o krizi so negotove in nekateri sindikalisti kljub apokaliptičnim napovedim v bližnjo prihodnost zrejo z optimizmom. Odziv sindikata delavcev gradbenih dejavnosti je tokrat zvenel presenetljivo. »Do zime večjih odpuščanj ne pričakujemo, saj morajo biti letošnja naročila dokončana,« je dejal sekretar Oskar Komac. Morda, pravi, bo do zmanjševanja števila delavcev prišlo kasneje, vendar so to za zdaj zgolj napovedi, podatkov pa v sindikatu še nimajo. Z ministrstva za delo pa so medtem že sporočili, da se prihodnje leto kvote delovnih dovoljenj za tujce – med njimi je največ gradbenikov – ne bodo več povečevale. Ta podatek je zanimiv, če vemo, da je bilo letos veljavnih devetdeset tisoč takšnih dovoljenj, na istem ministrstvu pa so še leta 2007 izračunali, da bi Slovenija za doseganje gospodarskih ciljev in ohranjanje rasti morala vsako leto uvoziti 13.000 novih delavcev iz tujine. Ti v Slovenijo tradicionalno prihajajo iz nekdanjih jugoslovanskih republik, katerih ekonomija se v dobršni meri napaja tudi iz dohodkov zdomcev. Kot kaže, bodo prve žrtve prihajajoče gospodarske recesije številne družine delavcev v Bosni in Hercegovini, Srbiji in na Kosovu, ki so si našli delo v državah EU. To bi pomenilo, da bi domači delavci morali začeti opravljati dela, ki so se jim doslej izogibali, ekonomija nekdanjih jugoslovanskih republik pa bi zdrsnila v še večje težave. »Ne smemo pozabiti, da bi se v povratnem ciklusu to poznalo tudi v Sloveniji, saj so slovenska podjetja, denimo Mercator, prisotna na jugovzhodnih tržiščih, ob zmanjšani potrošnji pa bi bila njihova dejavnost prizadeta,« pravi dr. Svetlik.Socialni čutNekateri zaposleni v slabše stoječih podjetjih se bodo znašli tudi pred realno dilemo, ali delati pod slabimi pogoji ali ostati na cesti. »Ne bo se zgodilo prvič, da se bodo ob tem vprašanju srečali delodajalci in zaposleni,« pravi dr. Svetlik. V preteklih letih so – zlasti v tekstilni industriji – delavci in delavke že delali tudi zastonj, ob domnevi, da bo to rešilo tovarne. »Vprašanje pa je, kje so meje vzdržljivosti naših delavcev,« se sprašuje Svetlik. »Naše raziskave so že pokazale, da delavci v Sloveniji svoje delo dojemajo kot zelo intenzivno. Dosegli smo nekakšen vrh in znani so primeri, da so slovenske tovarne na primer prevzemale naročila, ki jih niso hotele sprejeti tovarne v Nemčiji.«Vendar Svetlik v ravnanju slovenskih menedžerjev ne vidi zgolj sle po dobičku. Pravi, da jih je veliko ohranilo socialni čut, ki je bil značilen za prejšnja obdobja. »V mislih imam podjetja, ki so uspešno prebrodila tranzicijo, se prestrukturirala, vendar se niso povsem utopila v liberalni paradigmi upravljanja.« Pravi, da so to vidna slovenska podjetja, kakršni sta Krka in Gorenje, ki so stabilna in uspešna. »Vendar moramo vedeti, da bi v globoki krizi tudi v teh podjetjih morali vleči nezaželene poteze.«Delavci, ki smo jih obiskali v zadnjem tednu, so prevrat v družbeni zavesti doživeli na zelo radikalen način. Vrtiljak »liberalne paradigme« jih je vrnil na izhodiščno točko. Ustanovitelji in nosilci kolektivizma so vstopili v individualizem – vendar pri povsem drugih vratih. Njihova nova družbena vloga ima drugačno, tako rekoč izvorno obliko.»Doplačevala sem si za pokojnino, vsaj nekaj sem hotela privarčevati za starost,« je ob koncu pogovora rekla Zorica Matko. »Tega ne bo več. Živeli bomo skromno kot doslej, pridelovali bomo zelenjavo na vrtu.« »Čakam samo še seznam odpuščenih, da se že enkrat konča to čakanje. To bo moje darilo od Božička,« je še enkrat sklenila Božica Ahec.V času, ko to berete, sta šivilji iz Metlike že izvedeli, ali sta njuni imeni na vrhu seznama bodočih brezposelnih. Ali bodo njune roke še kdaj ustvarjale novo vrednost, pa ne bosta nikoli več vprašali lastnikov kapitala. Zaupanje je zapravljeno. Dela jima niso znali dati, temveč so jima ga vzeli. Pri več kot petdesetih so se delavke in delavci ponovno znašli tam, kjer so bili pri šestnajstih, osemnajstih, ko so prvič prestopili prag tovarne: prihodnost je zgolj v njihovih rokah.e moram biti na tem spisku, upam, da bom zapisana na prvem mestu, je vzdihnila gospa Božica Ahec. Obe roki je položila na mizo in glavo naslonila v laket. Če bo njena zadnja želja izpolnjena, bo rdečelična Belokranjka po tridesetih letih dela za božič na cesti. »Preživljamo agonijo,« jo je dopolnila kolegica Zorica Matko. »V tej tovarni sem začela delati, še preden sem dopolnila šestnajst let. Imam dvaintrideset let delovne dobe. Zdaj je vsega konec.« Najkasneje marca 2009 bo njeno delovno mesto ukinjeno.