Ob nesporazumih z Italijo, katere »prijateljstvo« je v veliki meri odvisno od trenutne vladajoče koalicije in katere diplomatska moč je s Slovenijo težko primerljiva, je postalo očitno, da Evropska unija tudi v imenu doslednosti ne zmore stopiti na stran šibkejših. Sedaj je jasno tudi to, da rada trguje. Kar je O.K., če seveda imaš s čim. Ali če recimo adutov ne zmečeš na mizo že na začetku igre. Sloveniji se je z zgodilo prav to. Zaradi nespretnosti pogajalcev, ki so se začele v Ogleju, pa tudi zaradi objektivnih okoliščin denimo grozljivega načina razpada Jugoslavije. Kakorkoli, videti je, da bi, če ne bi podpisali »španskega sporazuma«, sedaj s komisijo lahko trgovali prehodno obdobje za prehodno obdobje. Tako kot tisti, katerih sosedje so Nemci, ki so bili v devetdesetih glede ponovnega odpiranja vprašanj druge svetovne vojne še več kot zadržani. Kar je seveda samo še en dokaz za dvojna merila, ki jih uporabljajo institucije Evropske unije. A kljub temu da je to znano že nekaj časa, podpora vstopu Slovenije v EU ni dramatično padla.