Drugačna je bila podoba glasbe v nadaljevanju koncerta. Koncerta za violino in orkester št. 1 v a-molu, op. 28 Karla Goldmarka pri nas na koncertnem odru (domnevam) še nismo slišali. Skladba je nabita z množico romantičnih vragolij, kar pomeni, da je skrajno virtuozna, da ima nekaj čutnih odstavkov, da je formalno zglajena, da je v odnosu solist-orkester uravnotežena in do solista kar se da prijazna. Mladi ameriški violinist Joshua Bell bi izvajalsko spretnost lahko dokazal tudi s kakšnim bolj priljubljenim romantičnim delom. Toda zanj je bil Goldmark izziv, ki ga je kazalo spremeniti v zmagoslavje. Tehnične zahtevnosti so se slišale, kot da so napisane na kožo nastopajočega. Joshua Bell je sijajen violinist. Temperament, ki ga spodbuja on sam, mu daje moč interpretacije. Dragocena violina nese ton zelo daleč. Orkestru kaže pot in vizijo. In čeprav se je na koncu izkazalo, da so bile dobre pol ure v ospredju tehnične zahtevnosti, da se je bolj kot zaloga duha sprostila zaloga skrajnih spretnosti, sem pomislil, da bi še bolj hvaležno užival v neznani glasbi sodobnejših iskanj.