formalno, nato pa se je začela vedno bolj vklapljati v sindikalno življenje. V industrijah, kjer še ni bilo sindikatov, jih je pomagala ustanavljati, tam, kjer naj bi bili sindikati »sovražni« do predsednika, pa je pomagala ustanavljati nove. V javnosti se je pojavljala oblečena kot filmska zvezda in ne kot političarka. Lase si je počesala nazaj, obula čevlje z visoko peto in si na glavo poveznila ogromen klobuk. Rada je imela drag nakit, in ko jo je nekdo opozoril, naj med naslednjim obiskom parlamenta ne nosi pregrešno dragih ogrlic, mu je odvrnila: »Poglej, ljudje me hočejo videti lepo. Reveži ne želijo, da bi jih ščitil nekdo, ki je star in slabo oblečen. O meni imajo neko predstavo in ne želim jih razočarati.« V letu 1947 je Eva postala lastnica pred tem neodvisnega in povprečnega časopisa Democracia. Denar ji je posodila nacionalizirana narodna banka, časopis pa je začel v tabloidni obliki objavljati velike fotografije z raznih dogodkov in svečanosti peronističnega režima. Fotografije ljudi, ki ji