»Ej, pazi, kot hodiš«, pokroviteljsko reče Evgen in mi poda roko. Poba je, ampak tak, na mestu. No ja, v resnici je na koku, horsu in še na marsičem, vsega niti nočem vedet. Ampak v tem momentu mi kot pravi kavalir s čelno lučke kaže pot do točke, kamor hodi spat. S težavo se pregneteva skozi napol zazidano luknjo Kolizeja, ki je tam namesto vrat. Potem se malce obotavljajoč vzpneva po napol podrtih stopnicah. Na poti naju ovirajo smeti, odvrženi predmeti in uporabljene igle. Razžrta oblačila, nedelujoči vžigalniki, kotaleče flaše, ni da ni. »Pazi mala, da se ne napičiš!« me opominja. Nisem mala, to lahko kar takoj priznam. Lahko bi bila njegova mama, ampak raje ostanem tiho. Vsenaokrog pa nezatajljiv vonj po razpadajočem, ki draži nosnice. Vsepovsod okoli naju dehti in se nama skuša zalesti pod kožo. Ampak jaz se ne dam. Tu doli ali gori, kakor že vzameš, lahko preživiš samo pijan ali zadet. Na smrt omamljen pravzaprav. Kot v tistih ZF filmih o koncu sveta. Pa čeprav z Mel Gibsonom. Ne, v tak svet nočem in ne morem verjet. Nočem pristat na golo preživetje in tudi ne na »zob za zob«. Še zdaj, pri svojih ne ravno rosnih letih diham z mislijo, ki v meni ne bo nikoli ovenela. Da je svet dober in da je v vsakem nekaj lepega, le izbrskati je treba, se iznebiti navlake. Zato se komaj brzdam, da se ne zaženem v te kupe smeti in končno ne opravim s to razpadajočo luknjo. Prav brzdati se moram, da si prav po taborniško ne zaviham rokavov in izkopljem na tone odpadnih zadev. V nedogled bi šlo, prav do konca, dokler ne bi zadnje cape pristale na kupu in zagorele v mogočnem kresu. Vsa nesnaga naj gre ven iz prostora, kjer živijo ljudje. Ne podgane! V resnici sem nemočna. Morda se samo nočem sprijaznit, sprejet. Take misli mi ne dajo miru, ko mi kaže pot do svoje luknje, do zasilne postelje. V trdem mraku vodi, jaz pa mu sledim. Kot pes? Menda. Z roko mi pokaže lestev, po kateri se ponavadi povzpne do ležišča. Meni, pravi, se ne bo treba. »Samo pobutala boš po loputi, jaz pa bom koj nared«, me poduči. Cilja seveda na naslednji dan, ko ga bom prišla zbudit, da ga odpeljem na snemanje. Glavna zvezda v oddaji na nacionalki bo, govoril pa bo o tem, kako prodaja naš časopis, cestni časopis Kralji ulice. Z njim zasluži ravno dovolj za dnevne potrebe. »Da ostane zdrav«, kot temu pravi sam. » Zdaj veš, kje me najdeš« še reče in pobuta po loputi, kot bi po moji glavi, če bi bila lesena, vse le zato, da ne pozabim, in potem se posloviva. Zajezdim svojega Holanda in besno poženem pedala. Ves čas do doma vrtim kot zbezljana kobila, žene pa me sicer nevidna, a silna nemoč. Ki me sili, da gonim še bolj. Doma me čaka sin, fant njegovih let, ki pred računalnikom sklada za bend in četa na facebooku. Na katerem križišču že, sta se njuni poti tako nepopravljivo razšli?