Ko je majhna in drobna Pavlinova Slavica nekaj ur po izbruhu požara strahoma stopila v svoje stanovanje ali v tisto, kar je ostalo od njega, bi jo skoraj zadela kap. Tam ni bilo ničesar uporabnega več, le štedilnik, na srečo električni, je ostal, od pohištva, skromnega gospodinjstva in otroških stvari pa le še zogleneli ostanki in vse naokoli črni zidovi. Nadležni vonj po pogorišču je dražil nosnice, mama šestih otrok zaradi hudega tudi jokati ni mogla, le najmlajša dva, Marušo in Marcela, je še dolgo v krču nemoči stiskala k sebi. Šele ko so prišli njeni sodelavci iz službe in ji prinesli nove pakete pomoči, se je zavedela, kaj se je zgodilo in da so ostali skoraj brez vsega.