Tistega dne je šel pregledat ribiške vrvce, ki jih je prejšnji večer postavil ob nizki vodi in ki bi jih morala oseka odkriti. Petek je vzel sodček pod roko in se odpravil v votlino. Ni imel užitka, če je kadil zunaj na zraku, če bi kadil v kateri od hiš, pa je vedel, da bi ga vonj neizbežno izdal. Robinson je lahko kadil kjer koli. Zanj je bila pomembna samo prižgana, živa, prasketajoča in kadeča se pipa, zemeljska posoda majhnega podzemeljskega sonca, nekakšen prenosen in udomačen vulkan, ki mirno žari pod pepelom, da ga pokliče. V tej miniaturni pečici se je žgani, pečeni, sublimirani tobak spremenil v smolast, katranast duh, ki mu je prijetno dražil nosnice. V dlani je držal zakonsko sobo iz zemlje in sonca.