so te ptice razvrstili prav po vrsti gradnje. Chlamydera nichalis je velik graditelj kupolastih kolibic, Ptilonorhyncus violaceus svoja bivališča olepša samo z modrimi okraski itd. V gorah na Novi Gvineji naletimo na pravcate »vile«, prostorne in z vrtičkom. Za takšna domovanja so vnete samice vrste Amblyornis disadornus. Te ptičice niso dolge nič več kot kakih 30 centimetrov in so sorodne rajčicam, pticam iz Oceanije in številnih tropskih krajev. Toda samček zgoraj omenjene vrste se ne more ponašati s pisanim perjem, zato pa je izvrsten »arhitekt«. Njegova vila z »verando« je osupljivo podobna človeškim bivališčem. Ko so v prejšnjem stoletju v te skoraj neprehodne gozdove prišli prvi lovci na rajčice, so bili prepričani, da imajo pred sabo hiške, ki so jih med igro naredili domorodski otroci. Toda Amblyornis disadornus zelo resno vzame svoje delo, ko se loti gradnje hišice z obsegom enega metra. Vendar to ne bo družinski dom, temveč nekakšen vikend, medtem ko bodo jajca skrita in izvaljena v skritem in skromneje urejenem gnezdu. Začne se z izbiro »gradbenega materiala«: vejic, mahu, suhega listja. Ko je utica narejena, pride na vrsto vrtiček, ki je za zapeljevanje ključnega pomena. Samček na njem namreč lepo razporedi peresa in kamenčke vseh barv, ki jih je našel v gozdu, pa školjke in celo kose plastike in prazne konzerve, odvržene v taboriščih in kampih. Včasih ptiček nakopiči tudi razne jagode ali pa s sokom gozdnih sadežev obarva stene svoje zgradbe. In ko je vse nared, se naš graditelj postavi v »atrij« in samozavestno čaka na damsko inšpekcijo. Konkurenca je kot v vsakem gradbeniškem poslu neusmiljena. In ker v naravi ni pravosodnih oblasti, si kak lep okrasek preskrbiš tudi tako, da ga izmakneš sosedu. Televizijske kamere so posnele tudi primere vandalizma: utičarje, ki so meni nič, tebi nič odsotnim sosedom s kremplji razdejali domove. A ko se je brezdomec vrnil, se je potrpežljivo lotil obnove. Komarji so zoprni tudi v ljubezni. Samec vrste Aedes vexans, ki je razširjena ob Renu, po paritvi partnerko oškropi z neko snovjo, zaradi katere postane nedovzetna za druge snubce. Keratopomidi, komarjem zelo podobni insekti, pa v času parjenja redno ubijajo tekmece. Krastače se gonijo »kolektivno«, in sicer spomladi. Samice, ki so zrele za oploditev, tudi od daleč pritegne »zborovski« klic samcev in se v trumah podajo proti ribnikom in drugim vodnim površinam. Na cilju jih samci takoj zaskočijo. V tem obdobju kolektivne spolne vznemirjenosti lezejo na vse, kar se premika - pogosto tudi na samce, kupček blata ali vodno rastlino. Najti je tudi samce, ki se kot klopi oklepajo samice, čeprav je v tem peklenskem vrtincu že zdavnaj poginila. Masturbacija je med živalmi zelo razširjena. »Samica orangutana se v živalskem vrtu z vulvo drgne ob prečko kletke, hijena si draži klitoris, nosorog se s penisom tolče po trebuhu, dokler ne ejakulira,« pripoveduje »voyeur« Lothar Dittrich, nekdanji direktor hannoverskega živalskega vrta. Mar je to pripisati dolgčasu, ki pesti živali v ujetništvu? Morda. Toda legvani z otočja Galápagos poznajo »koristno« masturbacijo: s svojim semenom obrizgajo skale in kamenje, potem pa si s spermo namažejo genitalije. »Med parjenjem so zato hitrejši in premagajo konkurente,« pravi etolog Martin Wikelsky. Misijonarski položaj v ljubljenju - iz obraza v obraz, on na njej - je v živalskem svetu izjemno redek. Poznajo ga pritlikave opice (vrsta Pan paniscus). Včasih brez tega položaja vendarle ne gre. Samci nekaterih vrst rakov ga morajo hočeš, nočeš uporabiti, da bi obrzdali bes samice: položijo jo na hrbet in se je s kleščami tesno oklenejo, sicer bi se utegnilo zgoditi, da bi jih še pred parjenjem požrla. Za takšno parjenje bi vsekakor mogli reči, da je še najbolj podobno rokoborbi. Nezvestoba je v živalskem svetu nekaj vsakdanjega. Po splošnem mnenju ornitologov 90 odstotkov ptic sklepa trajna ljubezenska razmerja, toda v resnici skokov čez plot ne manjka. Domači golobi, na primer, veljajo za vzor: samica in samec se na šest ur izmenjujeta pri valjenju jajc; toda samec v »prostem času« mimogrede naskoči kako sosednjo golobico in se potem vrne do domačega gnezda, kot da se ne bi bilo nič zgodilo. Ornitologi so tudi ugotovili, da so kakih 20 odstotkov mladičev tistih ptičjih vrst, ki veljajo za vzor zvestobe, zaplodili različni samci. Tudi orli prav radi poletijo na sosednja višavja. Oploditev, torej združitev spermijev in jajčec, je v nasprotju z naravnim dogajanjem v svetu ljudi dvojna: tako na daljavo kot v ognjevitejših »srečanjih bližnje vrste«. V vodah, ki zalivajo Veliki koralni greben ob severni obali Avstralije, dve ali tri pomladne noči (na tamkajšnjih zemljepisnih širinah proti koncu novembra oziroma v decembru) ob polni luni močno sneži. Toda snežinke plavajo navzgor... To so namreč milijarde in milijarde spermijev, zaradi katerih se morska površina na kilometre daleč spremeni v mlečnato kašo. Zares erotičen prizor, kajti to je razmnoževanje koral, mehkužcev in drugih nevretenčarjev, ki se jim ni treba niti za ped premakniti. Tropska korala vrste Acropora, recimo, spusti v vodo na tisoče jajčec in oblak semenske tekočine, in sicer skozi majcene odprtine, imenovane polipi. Takšna je torej najpreprostejša oploditev: nobenih objemov, nobenega ljubkovanja, nobenih poljubov. Toda narava je poskrbela, da je vse to dogajanje povsem sinhronizirano, saj bi bil zaradi vetrov, tokov in drugih vplivov okolja ves trud zaman, če bi vsaka koralna kolonija »ejakulirala« po svoje. Kaže, da novembrski cikel »snežnega meteža« uravnava z visoko plimo prav polna luna. Toda čudežev narave s tem še ni konec: biologi so odkrili, da se v teh »koralnih nočeh« razmnožujejo tudi druga najrazličnejša bitja, od spužev do mnogoščetincev, od mehkužcev do morskih zvezd itd. Zanimivo: živali, ki se lahko premikajo, na primer morske zvezde in kačjerepi (iglokožci s petimi zelo dolgimi, gibljivimi kraki), se v teh kritičnih urah premaknejo na bolj plitvo dno ali na podvodne skale in kamnite korale. Samci nato na teh položajih spuščajo spermo, samice pa mikroskopsko majhna jajčeca, nakar se po združitvi rodi nešteto ličink, ki v začetku živijo kot plankton. Hobotnica je iz seksualnega zornega kota perfekcionistka. Njen adut je »spermalna bomba«: valjček, dolg samo nekaj milimetrov in razdeljen na dva dela - v prvem je seme, v drugem želatinasta snov, ki je nekakšen eksplozivni naboj. Tudi slednji del je paket semenčic. Ko samec naleti na samico, ki se je voljna pariti, se takoj spusti v ognjevito predigro, ki je tudi slikovita, saj je vpletenih 15 lovk, ki se vijejo, dotikajo, ljubkujejo. Zakaj samo petnajst? Zato, ker ima samec v eni od lovk, ki je na koncu oblikovana kot žlica, tisto dragoceno bombo. S kar nežnim gibom samec to napravo vtakne samici v ustje, ki vodi naravnost do jajcevoda. Tam jo pridrži še