Max je v 15. letu, kar je za labradorca že častitljiva starost. Čeprav do zdaj večjih zapletov ni bilo, pa ju je lani presenetila klopna bolezen, zaradi katere je bil na infuziji ves teden. “Po tednu dni je končno začel spet začel jesti, ampak samo iz roke, in sicer kuhanega piščanca. Več kot dva meseca je dobival močne antibiotike, ki so mu dražili želodec. Ogromno je bruhal in bil popolnoma izčrpan. Bala sem se zanj. Na take zaplete sploh nisem bila pripravljena, saj še nikoli ni bil resneje bolan. Človek se težko sooči s tem, da ga bo zapustil najbolj zvest prijatelj. Ampak neverjetno v vsej zgodbi je to, da v vsem tem času nisem niti enkrat pomislila, da ne bo ozdravel. Vsi so mi govorili, naj ga ne mučim več in naj ga dam uspavati. Ampak s pomočjo krasne veterinarke Mateje Plevnik je Max preživel najhuje in se postavil na noge. In zdaj je spet stari Max. Resda je nekoliko počasen in so sprehodi časovno daljši, ampak še vedno je tukaj, z menoj.”