Svetlana Broz: "Knjiga je zasnovana tako, da od svojih sogovornikov zahtevam, da pripovedujejo o izkušnji dobrote, ki so jo doživeli od nekoga drugega. Ko namreč govorimo o drugih, celo o tistih, ki so v času vojnih spopadov pripadali nekim drugim skupinam, potem o tem ne more nihče dvomiti. In tudi ni nihče nikoli podvomil, da to, kar piše v moji knjigi, ne drži. Ko sem zbirala gradivo zanjo, sem srečevala najrazličnejše ljudi. Nikoli nisem vnaprej vedela, kakšne zgodbe bodo imeli, o čem bodo govorili. Ko iščete skupine ljudi, ki so bile najbolj ogrožene, to so tisti, ki so preživeli taboriščne izkušnje ali so prešli z enega ozemlja na drugo, predpostavljate, da imajo izkušnje z dobroto. Toda dogajalo se je, da sem ure in ure poslušala njihove izpovedi, ne da bi našli vsaj kanček človečnosti v tem, kar se jim je zgodilo. V takih primerih sem vselej občudovala tiste, ki preiskujejo le zločine, kajti mislim, da je mene ohranilo v normalni psihični kondiciji prav zavedanje, da iščem svetlobo v tem mraku. In življenje na ozemlju nekdanje Jugoslavije ne bi imelo nobenega smisla, če ne bi tam živelo nešteto poštenih ljudi, ki so imeli državljanski pogum, da brez orožja, s srcem branijo tiste, ki jih neupravičeno preganjajo."