Več let je že od tega, kar sem javnosti predlagal, da bi Vitomira Grosa razglasili za naravni spomenik. Če strnemo pogled na dogajanja v mandatu, ki ga je župan kranjski sklenil z izpadom v županskih kvalifikacijah, pa se pokaže, da predlog ni od muh. Ko sem pred volitvami analiziral tehnologijo Grosovega vladanja, sem ocenil, da ima pravzaprav vse možnosti, da bo še enkrat izvoljen, če ga ne bo posebej polomil. In polomil ga je, temeljito ga je polomil. Najprej se mu je zalomilo, ker je treščil ob četrto vejo oblasti - medije! Leopoldina Bogataj, glavna urednica Gorenjskega glasa (v nadaljevanju Glas), je umirjena gospa. S svojim uredniškim delom je dokazala, da ima s sodelavci več kot dovolj državljanskega poguma in tudi uravnovešenega posluha za vse vsebinske plasti, ki bi se želele zvrstiti na Glasovih straneh. Kljub temu je Gros proti Glasu začel igrico Kdo bo koga in s prijatelji proti njemu vložil več deset tiskovnih tožb. Šlo je predvsem za zahteve po objavi popravkov. V Glasu so te sicer objavljali, a so Gros&prijatelji zahtevali objavo prav tam, kjer je bilo objavljeno besedilo, na katero so se popravki nanašali. Za povrh so dodali še nekaj tožb za žalitev časti. Ko je sodišče odmerilo svoj odnos do vseh teh tožb, so bile praviloma neuspešne. Občino Kranj so stale več milijonov tolarjev. Pravzaprav bi lahko tovrstno obnašanje poimenovali tudi kverulantstvo, torej patološko tožarjenje. In tako je Gros pripravil Glas do tega, da ga je krepko vzel na piko. Njegove županske ekshibicije, ki si jih je privoščil z občani in svojimi uradniki, pravzaprav niso bile kaj posebnega. Vendar pa so bile v Glasu redno predstavljene javnosti kot neumnost prve vrste. Novinarji Glasa pa poznajo še kakega novinarja in tem seveda ni vseeno, kaj si ga gre takle Gros z njihovimi kolegi. Zato so mu še oni nastavili kako banano. In prepričan sem, da ga je neprestano medijsko spodjedanje neslo tudi na volitvah. Vitomir Gros je v maniri avtokrata, ki se razume na vse, kot protiodgovor ustanovil svoj časopis, Kranjčana. Ta je bil nekaka osebna izkaznica svojega stvaritelja, bil je podoben tistim znanim obredom s predsednikom, ki ga slavijo pionirčki z zastavicami v roki in kjer predsednik določa resnico, pionirčki pa ploskajo. Kranjčan verjetno ni stal manj kakor četrt milijona mark na leto. Ker se je medijski spopad zaostril, v Glasu tudi Kranjčana niso pustili pri miru, ampak so nanj učinkovito odgovorili s Kranjčanko. Naj povem, da v zadnji tožbi, za katero so s sodišča na Glasu zvedeli pred dobrim tednom, Gros zahteva štiri milijone tolarjev, ker so na naslovnici dveh številk Kranjčanke uporabili kranjski občinski grb. Verjetno ni treba posebej pojasnjevati, zakaj v Glasu tudi slučajno niso objavili nobenega oglasa, ki bi propagiral Grosa, čeprav je poskušal pred volitvami vanj preko svojih agentov le vriniti kako svoje oglasno sporočilo. Druga zadeva, ki je Vitomir Gros očitno še ni vzel na znanje, pa je zveza politike s kapitalom. Gre za to, da je ob bližnjem srečanju Ivana Zidarja oziroma SCT in Marjana Podobnika postalo jasno, da bo kapital politiki počasi le določil mesto, ki ji gre. Pred leti, ko sta bila na Glasovi preji gosta Gros in Jožef Školč, je prvi bahato zabrusil drugemu, da eldeesovski liberalci niso nič vredni, da veljajo le njegovi, ki imajo kaj pod palcem. Vendar se časi spreminjajo. Več kot jasno je, da se da volitve v dobršni meri kupiti. In ko bi moral Gros pokazati, koliko si lahko privošči iz svojega žepa ali žepa svojih mecenov, ni bilo kaj dosti videti. So mu pa tisti iz Školčeve stranke dali vetra. Kranjska Sava je opomnila volivce, naj volijo »ta prave«. In če je na listi LDS kandidiral direktor kranjske Save, potem jim res ni bilo težko ugotoviti, kdo so »ta pravi«. In če bi v tem smislu ocenjevali letošnje kranjske občinske volitve, bi lahko rekli, da je t. i. obrat na levo v bistvu obrat k strankam, ki so se učinkovito povezale s kapitalom. Torej spet dobra stara dialektika, zaradi katere komaj kdo ve, kaj je v deželi desno in kaj levo. V tem kontekstu nesporazumov z duhom časa lahko upravičeno sklepamo, da je Vitomir Gros res urezan iz takega lesa, da je bil predlog za njegovo razglasitev za naravni spomenik kar pravšnji! Vsekakor zasluži mesto med slovenskimi posebnostmi.