Na drugem sestanku se Odbor še ni odločil za demonstracije. Pravzaprav je kar nekaj razpravljalcev tuhtalo, kako bi izvedli »nekaj vmes,« nekaj, kar še ne bi bile demonstracije. »Če bomo rekli ljudem: 'Zberimo se na trgu!' bo prišlo petdeset kifeljcev iz juga v specialnih uniformah in ljudje se bodo ustrašili. Je pa kup dialektičnih potez. Recimo: ob tej in tej uri naj ne bo nikogar na cesti - če pa je, naj tri minute stoji mirno. To je znano iz leta 1941 ...,« se je domislil Žižek in dodal: »Kot smo rekli zadnjič: eskalacija, ko bo čas za to!« Alenka Puhar pa je predlagala: »Imejte domišljijo! Čisto preprosto. Imejte domišljijo! Zmišljujte si karkoli, kar se vam zdi vmesno, pa da ni preveč radikalno.« Prepričanje, da obstaja seznam za aretacije, na katerem je okrog 500 ljudi, je bilo vedno močnejše. Gibanje ne bi smelo storiti nič, s čimer bi oblasti izzvalo k novi represiji. Po drugi strani je moralo gibanje pokazati čim več državljanskega poguma, saj bi bil molk - takšno je bilo splošno prepričanje - jasen signal, da alternativo sestavljajo ovce, ki preplašeno čakajo, da zaprejo še njih.