Takoj za LR Kitajsko bo v WTO stopil še Tajvan in vezi med »matično državo« in 23-milijonskim otokom, ki ga ima vodstvo v Pekingu zgolj za eno svojih provinc, se bodo na gospodarskem področju nujno okrepile, pri tem pa bodo zanemarili vse politične nesporazume, ki so do zdaj povzročali napetost v medsebojnih odnosih. Kitajska je v zadnji polovici stoletja (odkar je Čangkajšek izgubil državljansko vojno z Mao Zedongovimi komunisti in se s svojimi privrženci umaknil na Tajvan) neprestano grozila z oboroženim posegom, s katerim naj bi dosegla združitev, otok pa je v iskanju svojega prostora pod soncem nihal med poskusi razglasitve neodvisnosti in ohranjanjem političnega statusa quo . LR Kitajska je dosledno zavračala vsak predlog o vzpostavitvi enotnega trga s Tajvanom - to bi bil recept EU za združitev, ne da bi se moral otok odreči svoji neodvisnosti - in kitajska vlada se kljub tajvanskim naložbam v njeno industrijo, ki so dosegle vsaj 50 milijard dolarjev, nikoli ni odrekla scenariju, v katerem vojaki z rdečo peterokrako zvezdo plavajo čez ožino in osvajajo otok, če se sveti cilj združitve ne more doseči na noben drug način. Eno od vprašanj, ki se bo zastavilo po včlanitvi obeh strani v WTO, je tudi, ali bo dostop do globalnega trga med obema stranema odprl komunikacijske kanale, ki bodo presegli takšne filmske ideje, kakršna je uporaba amfibij, podmornic in raket, s katerimi naj bi potrdili prevlado nad otokom, ki se je gospodarsko samostojno razvijal 50 let in dosegel veliko več kakor komunistična matična država. Prvi pogoj, da bi se Kitajska odrekla pravici do sile, je po vsej verjetnosti politična sprememba v samem Pekingu, pa naj bo to liberalizacija komunistične partije - to se zdi dokaj verjetno - ali pa ponovni poskus uvedbe demokracije - to pa se v trenutno ne zdi nič bolj verjetno od kakšnega hollywoodskega filmskega scenarija o preobrazbi zveri v lepotico. Nekateri režiserji nove svetovne ureditve pa kljub temu sodijo, da bi utegnilo biti kitajsko članstvo v WTO začetek prav takšnega razpleta, tako da so že kar prepričani, da bodo v prihodnjih letih videli ne zgolj gospodarske, marveč predvsem politične učinke tega dolgo pričakovanega dogodka. Današnja Kitajska je resda mešanica komunistične ideologije, postkomunistične družbe in predvsem oligarhije, ki se opira na monopole, te pa nadzorujejo tisti, ki imajo najtesnejše in najboljše stike s komunističnimi oblastmi. Ta formula obstoja je doslej temeljila na principu priprtih vrat, skozi katera je na kitajska tla zelo kontrolirano vdiral vpliv globalnih smernic, razmaha informacijske tehnologije, rasti in padcev na Wall Streetu ali območnih finančnih kriz. Vstop v WTO, pravijo številni tukajšnji analitiki, bo uničil prvi in tretji element verige - komunistično ideologijo in oligarhične monopole - in popolnoma osvobodil postkomunistično družbo, ki nato ne bo potrebovala veliko, da bo stopila na tisto pot, po kateri so že zdavnaj šle vse druge države nekdanjega komunističnega bloka. Seveda bo veliko poskusov, da bi takšen scenarij onemogočili, o tem ni dvoma. Navsezadnje so kitajske oblasti svojo državo popeljale v WTO bolj zato, ker se temu niso mogle izogniti, kakor pa zato, ker bi bila ideja o vključitvi v globalni trg njihova programska opcija. Trditi, da je kitajska sila, voditeljica tretjega sveta, oblikovalka »pravičnejše svetovne ureditve«, ne da bi bila hkrati članica te organizacije, je postalo logična kontradikcija in 15-letna pogajanja o članstvu v tej organizaciji so se morala končati na samem začetku novega stoletja. Povsem po naključju je bil sporazum o tem sklenjen tisti teden, ko so teroristi uničili newyorški World Trade Center. Tako nekateri analitiki celo trdijo, da je EU tudi zaradi sočutja Evropejcev z Ameriko v tem trenutku dopustila, da se v sporazumu, ki so ga v soboto podpisali v Ženevi, ameriškim zavarovalnicam dovoli, da na kitajskem trgu ustanavljajo 100-odstotno svoja podjetja (medtem ko morajo evropske zavarovalnice ustanavljati mešana podjetja). Simbolično so se za Kitajsko vrata v WTO odprla prav v trenutku, ko je svet, med tem ko je gledal strahotne prizore iz ZDA, dojel, da ni nihče več otok, da smo vsi enako izpostavljeni tako nevarnostim kakor ugodnostim globalizacije, pa naj bodo to globalni teroristi ali globalni križarji svobodnega trga. Resničnost je - od zdaj bo to razumela tudi Kitajska - še veliko lepša in še veliko strašnejša kakor v hollywoodskih filmih. Ta resničnost je skupna, svetovna, naša.