Slovenija nedvomno izpolnjuje vse tri pogoje, četudi upoštevamo bližino balkanske morije. Ob igralnicah so prav gotovo najbolj na udaru banke. Mag. Stanislav Valant, eden od vodilnih menedžerjev v LB, d. d., in hkrati predsednik Združenja bank Slovenije, pravi, da so se pri LB, d. d., pojavljali tuji državljani in posamezniki z dvojnim državljanstvom, ki so želeli zamenjati velike količine tuje valute ali jo položiti na bančni račun. Njihova značilnost je bila, da so nudili visoke provizije in puščali vizitke z naslovi v tujini, za katere se je pozneje, ko so preverjali njihovo poreklo, praviloma ugotovilo, da sploh ne obstajajo. Predvsem v času po osamosvojitvi so si takšni posamezniki podajali kljuke in banki ponujali vsote po 100, 500 in več milijonov dolarjev, vendar je banka po besedah mag. Valanta »vse takšne transakcije, pri katerih je šlo za sum možnega pranja denarja, zavrnila«. Po njegovem zatrdilu pri največji slovenski banki pri poslovanju s tujimi podjetji in tujimi državljani doslej ni prišlo do pranja denarja, vsaj z njihovo vednostjo ne. V ta namen banka pri tujih podjetjih, ki opravljajo plačilni promet z našimi podjetji, ob pomoči specializiranih mednarodnih finančnih ustanov preverja boniteto poslovnih partnerjev. Na vprašanje, kako ravna banka v primeru, če tuji državljan prestopi slovensko mejo s kovčkom, v katerem je milijon dolarjev in želi denar položiti na bančni račun, predsednik Zduženja bank odgovarja, da mora tujec najprej odpreti nerezidenčni račun. Z odprtjem računa banka preveri identiteto osebe; kdo je in od kod prihaja. Pri večjih zneskih gotovine, ki praviloma presegajo 200.000 mark, banka nerezidenta vpraša tudi po izvoru denarja, o odprtju takšnega računa pa obvesti Banko Slovenije. Mag. Valant namreč meni, da je pri pranju denarja najpomembnejši del polog denarja na bančni račun: »Ko je to enkrat storjeno in se začne operirati s čeki ali nakazili, se je denar že očistil.«