Postavil sem se torej na rep teh tujcev in si še sam začel ogledovati mesto kot turist, v počasnem koraku, se pravi po polžje. Spoznal sem, da se tudi počasi kam pride. Lepo si z zanimanjem ogleduješ fasade hiš na desni in levi in ugotoviš, da je Ljubljana kar prijazno mesto, ki vsaj nekoliko skrbi za svojo podobo, da so razen velikih tudi majhne banke, poleg veleblagovnic majhne trgovine itd. Potem ugotoviš, vsaj prve dni po sneženju, da je Ljubljana lahko od časa do časa celo bela, kakor je Ljubljančanom obljubljal njihov župan, pa ne le tale zadnji, ampak tudi drugi pred njim. In naposled ugotoviš, da ni vse v hitenju po opravkih in hitenju kar tako, kot se dela danes v državah tranzicije, kjer hočejo z naglico nadomestiti vseh zadnjih petdeset let. Na srečo Ljubljana ni New York. Od tam se sliši, da lopnejo ali celo oropajo vsakogar, ki hodi prepočasi, ker je zanesljivo turist z denarjem, ki ga je prinesel v turistično blagajno. Ne, v Ljubljani se tem demokratičnim Francozom še ni treba bati, da bi bili na sprehodu oropani, še zlasti, če hodijo počasi in v skupini.