Ali je 1. maj v krizi zaradi gospodarske krize? Prvi maj je praznik, ki je preživel že dve svetovni vojni ter razpad držav in različnih ideologij. Je zelo trdoživ praznik, in to predvsem zaradi vrednot, ki jih vsebuje. To so vrednote, povezane z delom ter s spoštovanjem delavk in delavcev. Res pa je, da vsaki čas glede na tedanje razmere nekaj dodaja ali pa jemlje. Dandanes je to še vedno zelo pomemben praznik. Se je pa tokrat bolj kot njegovo praznovanje postavljalo v ospredje manifestacije in proteste delavk in delavcev nad razmerami, v katerih smo se znašli. Ali se od osamosvojitve v Sloveniji delavske pravice izboljšujejo ali slabšajo? Tukaj je možnih več odgovorov. Če gledamo normativno, so se mnoge pravice na papirju zmanjšale. V mislih imam pravice, povezane z delovnim mestom in položajem delodajalcev oziroma lastnikov kapitala. Njihov položaj in s tem moč kapitala sta se v Sloveniji nesporno povečevala. To je posledica tega, da je kapitalu v političnih strukturah uspelo zagotoviti močnejšo pozicijo. To žal ni nič nenavadnega, saj je tudi drugod v svetu kapital pri tem uspešnejši. To se kaže na različnih področjih, med drugim v bruto domačem proizvodu, kjer že nekaj let močno raste delež dobička, zmanjšuje se pa delež plač, kar na najbolj simbolni ravni razgali trend položaja delavcev pri nas. Kaj je bil največji dosežek sindikatov v tem obdobju? Nekatere pravice je sindikatom uspelo ohraniti, in to kljub določenim poskusom, da bi se odpravile ali pa močno zmanjšale. Recimo pravice, povezane z pokojninami. Konec 90. let prejšnjega stoletja je bila naša vlada pod zelo velikim pritiskom Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne banke. To so bili čikaški dečki iz Friedmanove šole, ki so zelo agresivno zahtevali privatizacijo pokojninskega sistema in podaljšanje starosti upokojitve na 65 let. Kot vemo, so v času Pinocheta v Čilu uspeli in so to kot čisto zlato prodajali tudi v Evropi, vendar ne v razvitem delu Evropske unije temveč v državah tranzicije. Večinoma so uspeli. Sindikati v Sloveniji smo se temu izrecno uprli, kljub temu da je vlada takrat stala za tem projektom. Prišlo je do prvih velikih demonstracij v Sloveniji leta 1998. Uspelo nam je preprečiti namero popolne privatizacije pokojninskega sistema ter ohraniti načelo medgeneracijske solidarnosti, tako imenovani Bismarckov model, ki je prevladujoč v Zahodni Evropi. To je že eden takih pomembnejših uspehov sindikatov, ko nam je uspelo preprečiti zmanjševanje nekaterih pravic. Kriza bo ne glede na to, da so delavci zanjo najmanj odgovorni, najbolj prizadela prav njih. Sindikati so ob tem dejstvu verjetno nemočni? Jaz glede krize vedno opozorim na njen vzrok, ker če se zapodimo v posledice in nismo razumeli njenih vzrokov, potem se lahko dela nadaljnje napake. Vzrok te krize leži v požrešnosti in pogoltnosti ter nekaterih vrednotah, ki so bile do sedaj prevladujoče. Te vrednote so bile podrejene temu, da je vse podvrženo kapitalu in dobičku. To ponazarja logika, da je tisto, kar je dobro za kapital, dobro tudi za ljudi. To je pomenilo poveličevanje vloge trga ter svetovnih bančnih in finančnih inštitucij. Temu se je praktično vse podrejalo. Iz tega sveta vrednot torej izvirajo vzroki te krize. Ne gre za to, da je nekaj pokvarjenih ljudi na Wall Streetu špekuliralo in izvajalo finančni inženiring, da bi na lahkoten način obogateli. Če bi bilo to značilno samo za nekaj ljudi na Wall Streetu, bi jih pozaprli in bi bilo konec. Ne, ta virus je bil in je še prisoten v celem svetu, tudi v Sloveniji. Kako ste zadovoljni z dosedanjimi vladnimi ukrepi glede krize? Naš očitek tej vladi je, da je s prvima dvema skupinama ukrepov pravzaprav pomagala predvsem povzročiteljem te krize. Največjim žrtvam, delavkam in delavcem, pa ni zadosti pomagala. Za reševanje finančnih inštitucij se je tako v Sloveniji kot v Evropi hitro našel denar, pa čeprav je šlo za milijone evrov. Sploh ni bilo dileme. Medtem ko pa je pri delavskih in socialnih pravicah praviloma vedno izgovor, da ni denarja. To je ilustrativno tudi pri tej nagradi milijon evrov nekdanjemu predsedniku uprave Nove ljubljanske banke. Nihče ni rekel, da ni denarja. Temveč se je reklo, da to ni moralno zaradi krize. Denar je žal vedno na voljo pri teh gospodih, medtem ko se pri delavskih pravicah vedno reče, da ni denarja. To je absurd te krize. Tudi predsednik vlade je z tako lahkoto rekel, da so nujne reforme, ki bodo težke, in bodo seveda najbolj prizadele delavke in delavce. Napaka! To je možno, samo če ostanemo v svetu starih vrednot. Če pa želimo nove vrednote, potem morajo ukrepi prizadeti tiste, ki so to krizo povzročili, to je lastnike kapitala. Katere so te nove vrednote? Ker mislim, da je vedno treba dati alternativo. To je skrb in občutljivost za blaginjo vseh ljudi. To ni tako zelo visoka fraza. Tako bi tudi v podjetjih lastniki kapitala morali razmišljati, kaj narediti, da bi vsi zaposleni ne glede na to, kaj delajo, živeli bolje. Isto logiko je treba razširiti na vse prebivalce. Naslednja pomembna vrednota je solidarnost. Do sedaj so žal bili revni solidarni do bogatih, saj se je zgodilo prelivanje bogastva. Vendar sedaj moramo to solidarnost postaviti v neki normalen okvir. Sem spada tudi medgeneracijska solidarnost. Cel sistem je bil grajen na predpostavki, da smo vsi supermani. In če kdo ni bil superman, je bil sam kriv. Bistvo socialne države pa je, da ne moremo biti vsi večno mladi, sposobni in zdravi. Naslednja vrednota je družbena odgovornost kapitala. To pomeni, da se lastnik kapitala ne peha samo za dobički, ter da je to glavni kriterij za uspešnost, ampak da se vedno tudi vpraša, kako živijo delavke in delavci, in kaj lahko on naredi, da bi živeli bolje. Tako lahko prihaja do normalnega prerazporejanja dobička tudi v prid delavk in delavcem. Seveda je pomembno, da je družba tudi gospodarsko uspešna, a je to dosegljivo tudi s temi vrednotami, o katerih sedaj govorim. Potem občutljivost za starejše ljudi, ki so v pokoju, pa občutljivost za bolne ljudi. Zaradi tega je napovedovanje, da bodo ti ukrepi prizadeli te skupine ljudi, napaka. Nasprotno, sedaj je treba iti v reforme, ki bodo v skladu s temi vrednotami pomagale največji žrtvi tega sistema. Torej je treba krepiti socialno državo. Točno tako. Treba je krepiti institucijo socialne države tudi kot pot, da pridemo iz te krize. To je za nekatere absurd. Ampak natanko za to gre. Ta miselni premik se mora zgoditi. Enako velja za dobičke. Spomnim se, kako smo se z dosedanjimi delodajalci prepirali, ker smo pri dobičkih želeli delavske plače vezati na rast produktivnosti. Le 20 odstotkov ugotovljene stopnje produktivnosti bi bilo namenjene za delavske plače. To bi bila pot, s katero bi lahko v Sloveniji prišli na raven evropskih delavskih plač. Pa so nam dokazovali, da se bo svet sesul, če se to zgodi. Zdaj ko so milijoni izpuhteli na kapitalskih trgih, pa je to normalno. Ravno zato mi v krizi predlagamo korenit zasuk glede delitve dobičkov. Ti namreč niso rezultat samo sposobnega menedžerja in lastnikov kapitala, temveč nesporno tudi dela delavk in delavcev. Predlagamo, da eno tretjino dobička dobijo delavci. Ena tretjina naj gre v razvoj. Preostalo tretjino pa naj dobijo lastniki kapitala. To je naš odgovor, kako na področju dobičkov priti iz krize. Pa so menedžerji v današnjem času bolj zaščiteni kot delavci? Menedžerji so definitivno bolj zaščiteni. Delavec ima do milimetra natančno napisano, koliko lahko največ zasluži, pa še tega vedno ne dobi. Pri plačah menedžerjev pa vlada samopostrežba. No pri samopostrežbi imaš na koncu vsaj še blagajno, tukaj pa niti blagajne ni na koncu. Z novimi vrednotami, o katerih sem govoril, bi morali to spremeniti. Je vlada pripravljena zakonsko implementirati vrednote, o katerih govorite? Ali pa jih boste morali