Ne glede na posamične prednosti in pomanjkljivosti kandidatov ostaja dejstvo, da bodo ameriške predsedniške volitve tudi leta 2008 predvsem čista matematika. Večina zveznih držav je vse od časov demokrata Jimmyja Carterja in republikanca Ronalda Reagana opredeljena vnaprej na »rdeče« (republikanske) ali »modre« (demokratske) in spet bodo odločale države, kot sta Florida in Ohio, morda tudi Zahodna Virginija, Virginija, Pennsylvanija in Missouri. Prebivalstvo omenjenih držav je politično precej mešano z demokratskimi velikimi mesti in republikanskim ozadjem. Sistem je takšen, da kandidat z zmago v določeni državi pobere določeno število elektorskih glasov, njihovo število pa je odvisno od števila prebivalstva. Seštevek teh elektorskih glasov daje zmagovalca, ne glede na to, če poraženec dobi več glasov vseh Američanov, kot se je to leta 2000 zgodilo Alu Goru. Republikanci, ki so zadnja leta vedno za kanček bolj prebrisani od demokratov, skušajo priti do zmage s pobudo, ki navzven deluje povsem pošteno. V demokratski Kaliforniji, ki daje največ elektronskih glasov (55 od skupaj 538) in je med drugim zaradi poplave referendumov znana kot ameriška Švica, republikanci predlagajo referendum o tem, da se elektorski glasovi države razdelijo proporcionalno. Vendar če je soditi po zelo pomembnem dejavniku ameriških volitev – denarju, se republikancem leta 2008 ne obeta nič dobrega. Vodilni demokratski trojici je v prvih devetih mesecih kampanje uspelo zbrati 190 milijonov dolarjev, vodilni republikanski trojici pa 121 milijonov.