Če kdo fascinira na mednarodnem političnem prizorišču, je to nedvomno libijski vodja, polkovnik Moamer Gadafi, puščavski lisjak, ki mu državniki od nedavnega malodane v vrsti poljubljajo roko. Nekdanji poklicni mirotvorec, ki ima svetovni rekord po neuspelih poskusih združevanja afriških držav, se je za dobro desetletje spremenil v mecena vseh skupin na svetu, ki so jim edini politični argument za dosego ciljev bombe (od Ire prek Ete do Rdečih brigad in Rafa ter vseh vrst muslimanskih bratovščin), da bi danes spet postal politična figura, ki ji redko katera država odreče pravico, da med obiskom postavi beduinski šotor sredi prestolnice, ali ji prepove, da pase svoje kamele v bližnjem parku, kjer ima sicer vsaka travica svojega vrtnarja. Francoski predsednik Sarkozy je, s pomočjo Carle Bruni, dosegel, da je Gadafi izpustil bolgarske medicinske sestre, ki so že trikrat stale pod vislicami, zato pa je Libija nenadoma postala ena največjih francoskih (poslovnih) prijateljic. Gadafi pa vseh časti vreden politik, ki ga Francija nestrpno pričakuje. Berlusconi se z Gadafijem srečuje dvakrat v pol leta in gradi Libiji železnice in avtoceste. Nenadoma se je Italija spomnila gorja, ki ga je prizadejala Libiji med kolonizacijo. Britanci nenadoma postanejo izjemno človekoljubni in izpustijo libijskega atentatorja na ameriško letalo nad Škotsko, češ, naj človek v miru umre med svojimi, ljudje smo, a ne. Če pa kaj cenejše nafte in plina pricurlja iz Libije, bog pomagaj, ne bomo se ju branili. Korak za korakom, in Gadafi bo postal politik, katerega besedi bodo pozorno prisluhnili, njegove ideje pa poskušali tudi uresničiti. Prva je denimo, da je treba švicarsko državo razpustiti in jo razdeliti med sosede. Švica pač ni vredna obstoja, saj gre za mešanico jezikov, čudnih navad, neposredne demokracije, ki je sposobna izdelovati sir in vrtati luknje v Alpah. Predvsem pa so v njej obsodili Gadafijevega sina zaradi nadlegovanja in zmerjanja hotelskega osebja. Ukinitev Švice bo Gadafi tudi uradno predlagal na zasedanju OZN. Glede na to, kako veliki prijateljici Libije sta v zadnjem času postali Francija in Italija, bosta ta njegov genialni predlog nedvomno tudi podprli in vzeli vsaka svoj kos Švice. Nemci pa naj s svojim delom delajo, kar hočejo. Prosim slovenska sodišča, naj nikar ne obsodijo kakšnega Libijca, sicer bo šla Primorska k Italiji, Koroška k Avstriji, Prekmurje k Madžarski, ostalo pa bodo vzeli Hrvati. Türk in Pahor pa naj nemudoma odletita v Libijo in obljubita gradnjo vrtca in hlevov za kamele.