Čeprav ga volimo neposredno in torej nesporno uživa zaupanje vsaj polovice odraslih volilk in volilcev, predsedniku republike pri nas ni dana pravica, da bi lahko sam postavljal posamezne najvišje funkcionarje v sodni, finančni in oblasti, ki naj bi varovala človekove pravice, kar je v Evropi sicer običajno. Ko so politične stranke pri nas pisale ustavo in prve zakone samostojne slovenske države, so predsedniku države dovolile le to, da parlamentu v izvolitev ali imenovanje kandidate za ustavne in računske sodnike, guvernerja nacionalne banke in za varuha človekovih pravic samo predlaga. Tudi prav, čeprav so potem ne tako majhni stroški predsedniških volitev stran vržen denar, saj bi ga lahko z bistveno manjšimi stroški izvolil parlament. Toda za več politične higiene v državi bi bilo dobro, če bi v posameznih zakonih kar se da nedvoumno in natančno določili postopek in predvsem minimalna merila, ki jih morajo izpolnjevati kandidati in tudi stranke same, ko predlagajo svoje kandidate za ta mesta. Ali povedano z besedami predsednika SDS Janeza Janše, da bi se na razpise za varuha človekovih pravic ne prijavljalo vse več ljudi, ki so ostali bodisi brez službe bodisi mislijo, da jim to pripada, če imajo v svoji biografiji vsaj nekaj let ministrske kariere.