Revolucija 1848 je bila posledica globoke družbene in gospodarske krize. (1) Duhovna prebuja evropskih narodov, ki jo izraža romantika v umetnosti in razcvet pozitivističnih znanosti, s tem pa tudi pospešena industrializacija, je terjala odpravo starih fevdalnih družbenih spon. Skupaj z zahtevami po družbeni osvoboditvi je porasla tudi potreba po duhovni prostosti človeka. Avtoritarni družbeni in duhovni modeli so postali pretesni. Kot poseben družbeni sloj pa se je že začel uveljavljati tudi proletariat z zahtevami po socialnih pravicah. Revolucija je kot tako rekoč vseevropsko gibanje imela več ciljev. Strniti bi jih bilo mogoče v zahteve po političnih svoboščinah, socialnih pravicah in nacionalni emancipaciji zatiranih narodov. Politične zahteve so bile naravnane v odpravo absolutizmov in vzpostavitev parlamentarnih sistemov. Celo papež je moral v svoji državi dovoliti ustavo. Ustavni red je uvajal parlamentarizem, vrsto svoboščin in izrazito tudi sekularizacijo družbe. Socialne zahteve so obsegale odpravo fevdalnega reda in zemljiško odvezo kmetov ter uvedbo osnovnih socialnih pravic delavstva. Prav delavsko-kmečki revolt, ki je preraščal v uničevanje tovarn in gradov, je sprožil reakcionarne sile in meščanstvo združil s fevdalno gospodo v boju zoper revolucijo, ki je v habsburški monarhiji doživela nagel in korenit poraz. V nacionalnem smislu je revolucija priborila državno ali vsaj narodno emancipacijo večjim evropskim narodom, mali narodi avstro-ogrske monarhije pa so ostali podjarmljeni, izborili so si le nekaj narodnostnih pravic. Slovenci smo dosegli bore malo, ker nam ni uspelo izpeljati temeljnega nacionalnega cilja - združitve vseh dežel v enotno narodno upravno celoto. Priznana nam je bila le etnična individualnost, ime, celotnost in delna raba slovenščine. (2) Tako se je pri Slovencih tudi proces nacionalne emancipacije zavlekel za celo stoletje in se uresničil šele skupaj s socialno revolucijo, ki je potekala hkrati z narodnoosvobodilnim bojem. S tem je dobila ta revolucija tudi značaj nacionalne.