Fibo je bil učenec, ki je držal pero iz pisanih niti, unikaten satanski stvor jetnišničnega baroka. Sklenjala ga je kruta ost, vneto neučakana, da bi se pogreznila v najmehkejše sipine telesa. Svoje presedanje je opravičeval z umanjkanjem berila. S hlinjeno vnemo po znanju je prišel do klopi, naglasil potrebo, da se vrine v ambon drugega pisarja, nakar je zarinil svoje pero peklenskega kakaduja skozi režo prednje klopi in naelektril ritnico s prebojem osti, obarvane s silo grozdnobarvnega angela. Vpričo prebojnega ovna, nakodranega z brivničnimi barvami, se je prednji sosedek razdvojil v sočasen odziv. Presenečenje trzne osti, ki je razšila in razparala z bolečino, je spremljal sprenevedavo marmornat odgovor, da šolmošter ne bi pretrgal naravnega vpitja energije v gmoto odraščajočega odprtja. Fibo se je od presenečenja nad nekaznivostjo svojih udarov energeie skozi mavrično paličico počasi razdivjal, presedlal na drug temelj, se poglobil v elektromagnetno točko, poskakovaje kot žaba, ki bi razbirala ukaze z zlate ploščice tuljave elektrolita. Tako je onemogočal, da bi mladi kitič, srebrnopolta pošast, zadremal, drse čez lišaje ali hule hrbteničnega gomolja. Jeklena ost mu je posredovala žarčenje vsakič, ko je v gmoto dregnilo kopje opičjega, barabjega svetega Jurija, ob katerem se je zmaj preobrazil v deviškobelo izboklost ritnice.