Starec pač ne bi smel pisati pesmi, je pomislil. Ko si star oseminsedemdeset let, tvoje misli komaj komu še kaj koristijo. Po drugi strani pa je vedel, da to ni prav. Samo v zahodnem svetu so na stare ljudi gledali prizanesljivo oziroma omalovažujoče sočutno. V drugih kulturah so starost cenili kot življenjsko dobo razsvetljene modrosti. Zato bo vendarle še naprej pisal pesmi, dokler bo le mogel držati pero in bo njegov um jasen. Saj za kakšno drugo rabo tako in tako ni bil več. Pred davnimi časi je bil trgovec z avtomobili, najuspešnejši na tem koncu dežele. Slovel je kot trd pogajalec. Vsekakor je bil med tistimi, ki so prodali največ avtomobilov. V letih debelih krav je bil lastnik podružnic v Tomelilli in Sjöbu. In nabral si je dovolj bogastva, da si je lahko privoščil življenje z nekaj sloga. A največ mu je pomenila njegova poezija. Stihi, ki so ležali pred njim na mizi, so ga navdajali z zadovoljstvom, ki mu ni bilo primere.